Pentatevh. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Pentatevh. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Grad Zaprice. Foto: Rok Omahen
Grad Zaprice. Foto: Rok Omahen

Tudi tokrat ostajamo v nekdanjem glavnem mestu dežele Kranjske. Pred štirinajstimi dnevi smo se že sprehodili po kamniških ulicah ter si ogledali podobo mesta v 60. letih 20. stoletja, prejšnjo nedeljo pa smo se povzpeli do ostankov kamniškega Malega gradu ter si ogledali skrivnost spreminjajoče se strehe kapele sv. Eligija skozi čas.

Danes nas bo pot vodila na grad Zaprice, kjer ima svoje prostore Medobčinski muzej Kamnik, ki ravno v letošnjem letu praznuje 60-letnico delovanja. Muzej je že od začetka tesno povezan s Sadnikarjevim muzejem, saj hrani velik delež nekdanje Sadnikarjeve zbirke, o čemer pa bomo nekaj več še spregovorili v nadaljevanju. V letu 1966, ko je kamniški muzej praznoval petletnico svojega delovanja, je bila tam na obisku tudi naša filmska kamera. Prispevek z naslovom Pentatevh je bil zadnjič na televizijskih zaslonih predvajan daljnega leta 1966, zato vabljeni k ogledu prispevka spodaj.

Oddaje iz serije Kalejdoskop

Serija Kalejdoskop je bila na sporedu TV Ljubljana, predhodnice RTV Slovenija, med letoma 1964 in 1971. V sedmih letih je njen avtor Drago Kocjančič pripravil kolaž petinosemdesetih oddaj, ki jih je poimenoval Kalejdoskop. V oddajah je gledalcem skušal približati različne teme iz vsakdanjega življenja, dogodke iz novejše zgodovine, predvsem pa različne običaje, šege, navade, pa tudi zanimive osebe in kraje iz Slovenije in zamejstva. V arhivskih kalejdoskopih pa bomo pogledali, koliko so se stvari spremenile v dobrega pol stoletja, to je od nastanka posnetkov. Vsi dodatni uporabljeni viri so navedeni na koncu prispevka.

Skrivnosti stare avstrijske poštne blagajne
Preden se lotimo zanimivega popotovanja v preteklost, le nekaj pojasnil za lažje spremljanje prispevka. Besedilo v narekovajih je iz izvirne oddaje iz leta 1966. Dobro vemo, kako hiter je razvoj znanosti. Nekaj, kar je veljalo pred pol stoletja, morda danes ne drži več. V teh primerih bo v nadaljevanju prispevka sledila krajša predstavitev novejših spoznanj. Skoraj zagotovo pa bo kljub skrbnemu pregledu kakšna napaka ostala neopažena.

Pentatevh. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Pentatevh. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen

Prvi del Biblije se imenuje Pentatevh ali Peteroknjižje in obsega pet Mojzesovih knjig, ki jih je prevedel Jurij Dalmatin, izdal pa ljubljanski tiskar Mandelc v letu 1578 kot uvod v poznejšo izdajo celotne Biblije v letu 1584.

Dalmatinova Biblija iz leta 1584. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Dalmatinova Biblija iz leta 1584. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen

"V stari avstrijski poštni blagajni, za desetimi zapahi, ki jih odpira težak ključ, hranijo v kamniškem muzeju na gradu Zaprice svojo največjo dragocenost. Pravzaprav je teh dragocenosti več. V blagajni je Valvasorjeva knjiga Slava Vojvodine Kranjske, natisnjena na riževem papirju, Luthrova knjiga `Rom vom Teufel geschrift´, Dalmatinova Biblija in še nekaj starejših knjig."

Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen

Naslov omenjene Luthrove knjige je v besedilu nekoliko popačen. Najverjetneje je to knjiga Wider das Papsttum zu Rom, vom Teufel gestiftet, prvič natisnjena leta 1545 v Wittenbergu, kar v približnem prevodu pomeni "proti papeštvu v Rimu, ki ga je ustanovil hudič".

Zakladi kamniškega muzeja
"Toda najvrednejši med njimi je Pentatevh. Pet Mojzesovih knjig, ki jih je poslovenil Jurij Dalmatin, natisnil pa ljubljanski tiskar Janez Mandelc leta 1578. Bila je to prva slovenska knjiga, natisnjena v Ljubljani. Na svetu je danes znanih le šest izvodov te knjige, med njimi pa zapriški izvod edini, ki ima popolnoma ohranjeno naslovno stran. Celotna knjiga je napisana v protestantski slovenščini. Prisluhnimo tekstu, ki govori o tem, kako je Bog Evo ustvaril."

Grad Zaprice. Foto: Rok Omahen
Grad Zaprice. Foto: Rok Omahen
Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen

Preden prisluhnemo besedilu v stari protestantski slovenščini, ki ga interpretiral igralec Janez Rohaček (1918–1986), si poglejmo zanimiv zapis enega od prevajalcev Svetega pisma v slovenščino, ki priča o težavah, s katerimi se je srečal pred 120 leti. Čeh Anton (tudi Antonín) Chráska (1868–1953) je v delu Predgovor k Bibliji Jurija Dalmatina iz leta 1584 (objavljeno leta 1901) o protestantski slovenščini takole zapisal: "Glede izdanja tega Dalmatinovega spisa naj še opomnim, da bi ga bil najrajši izdal v izvirni obliki. Toda Slovenci so se že odvadili bohoričice in stare slovanščine in bi jim knjiga v stari pisavi in starem narečju ne ugajala, ker bi tudi marsičesa ne razumeli. Zato sem vse prepisal v novoslovenščino. Ker so v 16. stoletju radi pisali v predolgih in preobširnih stavkih, kar pa nam modernim ne ugaja, sem dostikrat skrajšal take okorne stavke, semtertje tudi cele stavke izpustil. Sicer pa sem si prizadeval pisati kolikor mogoče z Dalmatinovimi lastnimi besedami, gledaje pred vsem na to, da bi bilo vse jasno in razumljivo."

Pogled z gradu Zaprice. Foto: Rok Omahen
Pogled z gradu Zaprice. Foto: Rok Omahen

Jezik se spreminja skozi čas
Kot lahko ugotovimo, je stara slovenščina povzročala težave že našim prednikom pred več kot stoletjem. V spodnjih vrsticah pa lahko sami preverite svoje razumevanje stare protestantske slovenščine. Za lažje razumevanje sledi v nadaljevanju isti odlomek iz sodobne različice Svetega pisma.

Foto: Drago Kocjančič, Arhiv RTV
Foto: Drago Kocjančič, Arhiv RTV

"Inu Gospvd Bug je reku: Nej dobru de je Zhlovik ſam: Ieſt hozhem njemu pomuzh ſturiti, katera bo okuli njega. Sakaj kadar je Gospvd Bug bil ſturil is Semle vſo shleht Svirino na Puli, inu vſe shleht Ptize pod Nebom, je on nje perpelal k'Adami, de bi vidu, koku bi on nje imenoval: Sakaj kakor bi Adam vſako shivo Svirino imenoval, taku je imela imenovana biti. Tedaj je Adam vſaki Shivini inu Ptizi pod Nebom, inu Svirini na Puli ſvoje ime dal. Ali Zhloveku nej bila obena pomuzh najdena, katera bi okuli njega bila. Inu Gospvd Bug je puſtil en globok ſen paſti na Adama, inu on je saſpal."

In še isti odlomek v sodobnejšem zapisu (1 Mz 2,18-21): "Gospod Bog je rekel: `Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.´ Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju, za človeka pa se ni našla pomoč, ki bi bila njemu primerna. Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal."

Pentatevh. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Pentatevh. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen

Zgolj v nekaj stoletjih se je slovenski jezik precej spremenil in preoblikoval. Podobno se je dogajalo tudi s prevodi Svetega pisma v slovenščino, ki se jih je v vseh letih nabralo že lepo število. Različne verzije Svetega pisma, tudi Dalmatinov prevod iz leta 1584, pa so dostopne na spletnih straneh Svetopisemske družbe Slovenije.

Josip Nikolaj Sadnikar. Foto: Rok Omahen
Josip Nikolaj Sadnikar. Foto: Rok Omahen

Kako je knjiga prišla v Kamnik
"Pet knjig Mojzesovih Jurija Dalmatina je kamniški muzej odkupil iz zbirke kamniškega veterinarja in znanega ljubitelja starin Sadnikarja. Ta je kupil izvod nekje na Koroškem. Knjiga je izredno lepo vezana v usnjene platnice, za katere domnevajo, da so izvirne. To daje knjigi še posebno vrednost, saj je ta knjiga edina popolnoma ohranjena na svetu. Zanimivo je, da sta izmed šestih znanih knjig kar dve v Kamniku: en izvod je še v kamniški frančiškanski knjižnici, druge pa hranijo ljubljanski frančiškanski samostan, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Dunajska nacionalna knjižnica, zadnja znana pa je v Gothi [kraj 20 kilometrov zahodno od Erfurta v Nemčiji, op. a.]. Vsi drugi izvodi te knjige pa so verjetno postali plen protireformacijskih komisij, ki so skrbno zbrale in uničile skoraj vse slovenske protestantske knjige."

Sadnikarjev muzej v Kamniku. Foto: Rok Omahen
Sadnikarjev muzej v Kamniku. Foto: Rok Omahen

Najstarejši zasebni muzej na Slovenskem
Leta 1964 je kamniška občina odkupila oziroma podržavila z minimalno odškodnino velik del Sadnikarjeve zbirke, tudi Pentatevh, ki ga je Josip Nikolaj Sadnikar našel v Knežah (Grafenbach) na avstrijskem Koroškem. Skoraj 1500 različnih eksponatov je tako našlo svoj novi dom na gradu Zaprice, nekateri od njih so še danes na ogled na razstavah, nekateri pa so v muzejskem depoju.

Sadnikarjev muzej v Kamniku. Foto: Rok Omahen
Sadnikarjev muzej v Kamniku. Foto: Rok Omahen

Kamniški veterinar in ljubitelj starin dr. Josip Nikolaj Sadnikar (1863–1952) je že leta 1893 odprl svojo zbirko starin za javnost, v hiši na Šutni. Kljub selitvi večjega števila eksponatov na grad Zaprice pa si je še danes, skoraj 130 let pozneje, mogoče ogledati Sadnikarjev muzej. Josip Nikolaj Sadnikar je bil za svoj prispevek k razvoju slovenske umetnosti imenovan tudi za častnega meščana Kamnika, enake časti pa je bil deležen tudi njegov sin dr. Nikolaj Niko Sadnikar (1916–2012), ki je po očetovi smrti prevzel skrb za zbirko. Tudi dandanes zbirka ostaja v družinski posesti Sadnikarjev. Zadnji v vrsti skrbnikov najstarejše zasebne muzejske zbirke na Slovenskem je tako mag. Josip Marko Sadnikar.

Nekaj predlogov za nadaljnje raziskovanje

Če bi želeli spoznati še več zanimivih podrobnosti iz kamniške zgodovine, priporočamo v branje knjige: Mesto pod Malim Gradom (Aleksander Sarnavsky), Mali grad v Kamniku (Milan Sagadin) in Plečnik na Domžalskem in Kamniškem (Maja Avguštin).
Več informacij je na voljo tudi na spletnih straneh Medobčinskega muzeja Kamnik in Sadnikarjevega muzeja.

Prihodnjo nedeljo še vedno ostajamo v Kamniku in na gradu Zaprice. Ogledali si bomo nekaj drobnih eksponatov, ki jih hrani Medobčinski muzej Kamnik. Skrivnostni svet žepnih ur bo tema našega naslednjega sprehoda po Kamniku.

Pentatevh v kamniškem muzeju

Rok Omahen je dokumentalist raziskovalec iz TV-arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si