Okrogli jubilej Borisa Cavazze: 80 let enega največjih slovenskih igralcev
Igralec, scenarist in režiser Boris Cavazza, eden izmed velikanov slovenskega filma in gledališča, danes praznuje 80 let.
"Upam, da bom še stal na odru in pred kamero."
Objavljeno: 2. februar 2019 ob 11:11
Ljubljana - MMC RTV SLO, STA

Pot je Borisa Cavazzo vodila po skoraj vseh slovenskih gledališčih, večinoma pa je bil član ljubljanske Drame in Slovenskega mladinskega gledališča. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, tudi Borštnikov prstan. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Ob jubileju je povedal, da mlajšim kolegom na srce polaga rek, ki pravi, da ti nihče drug ne bo pomagal, če si ne boš sam. "Talent je samo deset odstotkov, vse ostalo je trdo delo," meni večkrat nagrajeni igralec.

Mogoče bi namesto z ljubeznijo moral začeti z boksom. S prvim udarcem. Z bolečino. Aperkat, levi kroše, desni kroše. Srepeč pogled tistega mladega Sicilijanca, ki me je udarjal v ringu, da mi je zavrelo v možganih. Ne prej ne potem nisem doživel take vrste bolečine.

iz biografskega romana Vesne Milek Cavazza

Leta na ladijskem krovu
Boris Cavazza se je 2. februarja leta 1939 rodil v Milanu, njegov oče je bil Italijan, mati pa Slovenka. Ko mu je bilo devet let, se je družina preselila v Slovenijo. Po osnovni šoli se je leta 1956 vpisal na Pomorsko šolo v Piranu, med letoma 1960 in 1963 je plul po morju.

Cavazza je v zadnjih letih nastopal v gledališki uspešnici Boris, Milena, Radko v režiji Dušana Jovanovića, ki jo je delno navdihnilo tudi resnično življenje. (Na fotografiji z Radkom Poličem.) Foto: BoBo

Leta 1964 se je vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani. Po končanem študiju je delal v Slovenskem stalnem gledališču (SSG) v Trstu in se leta 1971 zaposlil kot igralec v SNG Drama Ljubljana. Kot je dejal Cavazza, je imel srečo, da je takoj, ko je vstopil v Dramo, odigral zanj eno ključnih predstav, in sicer Molierove Scapinove zvijače v režiji Petra Lotshaka. Sicer pa ocenjuje, da je bilo njegovo najplodovitejše obdobje od konca 70. do začetka 90. let: "Takrat sem namreč odigral nekaj ključnih vlog, ki so pripomogle k mojemu igralskemu razvoju."

V karieri je sicer Cavazza sodeloval s skoraj vsemi slovenskimi gledališkimi hišami, deloval pa je tudi kot profesor na AGRFT-ju. Leta 1992 je debitiral kot režiser s predstavo Zaigraj še enkrat, Sam v ljubljanski Drami in odtlej se je redno pojavljal v slovenskih gledališčih tudi kot režiser, pri filmu in televiziji tudi kot scenarist.

Od Scapina do Glembaja: četica najljubših likov
Na vprašanje, ali mu je katera od vlog, ki jih je odigral, posebej blizu, je dejal, da zagotovo že omenjeni Scapin, v 80. pa Stavrogin v Besih Dostojevskega, doktor v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku ter Danton v Büchnerjevi Dantonovi smrti. In kasneje lik starega Glembaja v Krleževi drami Gospoda Glembajevi v Ateljeju 212 v Beogradu. "Vsak od teh likov je na svoj način dograjeval moj igralski izraz," je menil igralec.

Od igre se še ne poslavlja
Med njegovimi zadnjimi predstavami je uspešna komična drama V SNG-ju Drama Ljubljana Boris, Milena, Radko v režiji Dušana Jovanovića, zaigral pa je tudi v zadnji predstavi Mateja Filipčiča Diracov akord, prav tako v Drami. Cavazza, ki je imel v zadnjem času nekaj zdravstvenih težav, si želi še naprej igrati: "Zaenkrat je vse odvisno od ostankov posledic moje bolezni, a upam, da bom še stal na odru in pred kamero."

Na slovenskem filmu je pustil neizbrisen pečat. Mnoge so se zaljubile vanj, ko je bil voznik avtobusa v komediji To so gadi. Foto: Cankarjev dom

Ključen obraz slovenskega filma
Vzporedno z gledališčem je Cavazza igral tudi v filmih ‒ slovenskih, nekdanjih jugoslovanskih ter v nekaj mednarodnih koprodukcijah. Poznan je denimo po vlogi voznika Tonija v filmu To so gadi v režiji Jožeta Bevca, Tenorja v filmu Vdovstvo Karoline Žašler v režiji Matjaža Klopčiča ali pa Mateja v filmu Pasijon po Mateju v režiji Lordana Zafranovića. Med njegovimi novejšimi filmi so Kratki stiki ter Osebna prtljaga, oba v režiji Janeza Lapajneta, ter Piran-Pirano v režiji Gorana Vojnovića.

Društvo slovenskih režiserjev mu je leta 2017 podelilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, lani pa ga je z zlatim redom za zasluge za izjemen ustvarjalni opus odlikoval predsednik republike Borut Pahor. "Je nemirni iskalec in ustvarjalec, katerega upodobitve strasti, izgub, bolečin, ponižanj in iluzij njegovih junakov so se trajno zapisale v slovenski gledališki spomin," je med drugim pisalo v utemeljitvi. Za svoje delo je Cavazza prejel še vrsto drugih nagrad, med njimi Severjevo, Badjurovo, Župančičevo, Prešernovo nagrado za življenjsko delo ter Borštnikov prstan.

Z nagrado bert za življenjsko delo. Foto: BoBo
Kot vokalist nastopa v zasedbi Boris Cavazza kvintet (tudi kvartet), občasno pa se pridruži zasedbi Fake Orchestra. Foto: BoBo

Samo "talent" ne naredi velikega igralca
Na vprašanje, ali meni, da imajo slovenski igralci danes dovolj priložnosti za samorealizacijo v svojem poklicu, je dejal, da na to težko odgovori, zagotovo pa ve, da so onemogočeni: "Teatri so polno zasedeni in veliko igralcev ostane pred vrati oziroma redko dobijo prave priložnosti. Razen če je njihova kvaliteta tako visoka, da jim to omogoča delo, ki si ga želijo." Mlajšim kolegom pa sporoča: "'Uzdaj se use i u svoje kljuse' oziroma 'Zaupaj sebi in svojemu konju.' Nihče drug ti ne bo pomagal, če si ne boš sam. Talent je samo deset odstotkov, vse ostalo je trdo delo," je sklenil.

Cavazza je tudi glasbenik. Kot vokalist nastopa v zasedbi Boris Cavazza kvintet (tudi kvartet), občasno pa se pridruži zasedbi Fake Orchestra. Igralčevo življenje je v biografskem romanu Cavazza, ki je izšel leta 2011 pri Študentski založbi, popisala Vesna Milek.

A. J.
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Ta novica trenutno še nima komentarjev.