Prva objava te pesnitve Franceta Prešerna je neločljivo povezana z odpravo cenzure, kar je bila ena najbolj otipljivih pridobitev pomladi narodov. Svoboda tiska je bila namreč poleg svobode združevanja in odprave tlačanstva ena glavnih zahtev nacionalno-liberalnega gibanja 1848. Uveljavljanje vseh vidikov osebne svobode, vključno s svobodo govora, je tudi temeljno načelo Evropske konvencije o človekovih pravicah in Listine EU o temeljnih pravicah, ki sta osnovna dokumenta evropskega povezovanja, so med drugim zapisali na ministrstvu za kulturo.

Dodali so, da je simbolna vrednost Zdravljice od leta 1848 dalje v tem, da jo razumemo kot slavospev pomladi narodov kot pomembnega gibanja v zgodovini Evrope in napoved udejanjanja njenih idej.

Neobičajno napredno sporočilo
Slovenija je evropski pomen svoje himne med drugim utemeljila z besedami, da je "France Prešeren z zbirko pesmi Poezije slovenski jezik povzdignil na evropsko raven". S Poezijami se je namreč povsem enakopravno umestil ob bok velikim literatom slovanskega jezikovnega področja, kot so ruski pesnik Aleksander S. Puškin, poljski Adam Mickiewicz in češki Karel Hynek Macha. Prešeren je v Zdravljici ideje francoske revolucije o svobodi, enakosti in bratstvu prenesel na zgodovinski položaj slovenskega naroda ter dodal specifično svetovljansko sporočilo, ki je za predmarčno obdobje prebujanja narodov neobičajno napredno.

Zdravljica ima poleg izjemnega pomena za razvoj slovenske identitete torej tudi nezanemarljivo mednarodno vlogo. "Je dokument časa, ko so se formirali evropski narodi, povezani v želji po mirnem sobivanju in hkrati samostojnem odločanju o lastni usodi, saj na prvo mesto postavlja blaginjo običajnega človeka in skupnosti, ki ji pripada. Hkrati pa gradi identiteto skupnosti na univerzalni, kozmopolitski izkušnji sobivanja in prijateljstva, podobno kot Beethovnova Oda radosti, himna Evropske unije," so zapisali na ministrstvu.

Med peščico "nebojevitih" himn
Sedma kitica Zdravljice na melodijo istoimenske zborovske skladbe Stanka Premrla je bila izbrana tudi za slovensko himno. Kot je ob 30. obletnici sprejetja zakona o slovenski himni povedal zgodovinar Božo Repe, Prešernova Zdravljica, ki je v osnovi napitnica, sodi med redke "nebojevite" himne, na katere so vplivale ideje francoske revolucije in svobodomiselnosti ter združujejo nacionalno idejo z internacionalizmom.

Literarni zgodovinar, sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU Marijan Dović, ki se v svojem raziskovanju posveča tudi Prešernu, je ocenil, da Zdravljica v družbi evropskih himn izstopa v pozitivnem smislu. "Če je Premrlova uglasbitev povprečna in ne odstopa od sočasnih glasbenih klišejev, je njeno besedilo vrhunsko in še danes aktualno. Kot vsaka dobra literatura ima več pomenskih plasti in omogoča branja z različnimi poudarki. V njej bomo tako našli panslavistične ideje, ki so se takrat širile kot protiutež rastočemu nemškemu nacionalizmu, idejo o ljubezni do 'domačije', ki je nosilna misel v mnogih drugih evropskih himnah, najdemo pa tudi bojevitejše nacionalistične tone ter odmeve idej francoske revolucije," je povedal literarni zgodovinar.

Preseganje nacionalizma
Vendar pa sporočilno jedro Zdravljice presega nacionalizem: ravno v predzadnji kitici (Žive naj vsi narodi) pesem doseže vrh v razglašanju vrednot miru, strpnosti in sodelovanja med narodi. "To je vsekakor še danes zelo moderna ideja," je še dodal.

Znak evropske dediščine je od leta 2011 ukrep EU-ja, ki temelji na medvladni pobudi iz leta 2006. Dodeli se krajem, ki imajo simbolično zgodovinsko vrednost v procesu evropskega združevanja. Njegov namen je prispevati h krepitvi občutka pripadnosti skupnemu kulturnemu območju, k spodbujanju medkulturnega dialoga in vzajemnega razumevanja ter povečanju vrednosti kulturne dediščine.

Do danes podeljenih 48 znakov evropske dediščine
Za znak evropske dediščine lahko kandidirajo vse države članice EU-ja, ki so tudi članice programa Ustvarjalna Evropa. Podeli se v treh kategorijah: za spomeniško območje, nacionalno tematsko spomeniško območje in nadnacionalno spomeniško območje. Spomeniška območja vključujejo spomenike, naravne, podvodne in arheološke znamenitosti, industrijska ali urbana območja, kulturne krajine, spominska obeležja, kulturne dobrine in predmete ter nesnovno dediščino, povezano z določenim krajem, vključno s sodobno dediščino. Postopek za izbiro spomeniških območij poteka v dveh fazah, najprej na nacionalni ravni in nato na ravni EU-ja, so zapisali na spletni strani Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji.