Gledalci in volivci bi si namreč zaslužili slišati soočenje mnenj tudi s predstavnikom SDS-a, ker je stranka, ki pomembno vpliva na politične odločitve v državi. Veliko truda so kolegi vložili v vsako postavljeno vprašanje, v vsak izziv, veliko premisleka je bilo glede tega, kako soočenje napraviti čim manj histerično in čim bolj vsebinsko. A ko je Zvonko Černač na TV prišel sam, brez spremstva podpornikov, smo razumeli, da bo SDS-ovo sodelovanje drugačno, kot smo pričakovali. Razumeli smo, da je bil odhod iz oddaje načrtovan, da je za vsako ceno želel prebrati protestno pismo, in sicer ne glede na vprašanja voditeljev.

A to seveda ni bil prvi primer, ko so politiki zapuščali naša soočenja ali se oddaj - kljub vnaprejšnji privolitvi - na koncu niso želeli udeležiti. Tudi ni bil prvi predvolilni trenutek na visokih obratih. Na evropskih volitvah so se podporniki dveh strank v studiu skoraj stepli za sedeže, ki so bili najbolje vidni, čeprav smo jih enakovredno razdelili med vse in vnaprej označili, komu pripadajo. V zadnjem času je bil najbolj odmeven eksces odhod Ladislava Trohe. Ko je "pojoči major" na soočenju o arhivih protestno vstal, začel kričati in vrgel po tleh nekaj kilogramov papirja, sem vedela, da se je ves trud novinarske in izvedbene ekipe sesul v prah. Naenkrat ni nihče več zaznal, da smo gledalcem zelo plastično predstavili, o čem bodo odločali na referendumu in kakšne posledice bo imel njihov glas. Večina gledalcev je namreč opazila le eno: da smo bili zaradi izgreda prisiljeni oddajo za nekaj minut prekiniti. Predvolilno soočenje nasprotno ni izgubilo tempa. Razprava je bila tehtna in mirna.
Poleg odhoda sta imela oba primera vendarle še nekaj skupnega. Po "primeru Troha" sem iz ust politično razgledanega znanca slišala skoraj privoščljivo vprašanje, zakaj Troho sploh vabimo v takšne oddaje. Tudi po Černačevem odhodu s soočenja sem prejela pisma gledalcev, ki se po navadi delijo po strankarski in svetovnonazorski opredeljenosti pisca. Nekateri so menili, da smo si Černačev odhod zaslužili zaradi domnevne pristranskosti, omejenosti, zavedenosti in zaradi zavestnega ali nezavestnega občutka pripadnosti nekakšnim sivim strukturam v ozadju. Spet drugi, in teh je bilo več, so me spraševali, zakaj vendarle tako vztrajno vabimo stranke, ki nas vedno znova puščajo na cedilu in nas nato še ponižujejo v svojih blogih in na Twitterju. Kaj ne premoremo dovolj samospoštovanja, nas sprašujejo. Ali pa morda tudi mi trpimo za 'stockholmskim sindromom', prav tistim, ki naj bi predsedniku države preprečeval kritično distanco do vodje opozicije?

Eh … od vsega me je najbolj razbesnelo vprašanje, zakaj vabimo določene goste in stranke v naše predvolilne oddaje, saj očitno po vseh volitvah in referendumih mnogi še vedno živijo v prepričanju, da je izbira gostov v volilnih in referendumskih oddajah stvar uredniške avtonomije. Pa je treba le prebrati Zakon o volilni in referendumski kampanji ter Zakon o RTV Slovenija, ki ne bi mogla biti manj nedvoumna glede navodila, da moramo javni mediji vse stranke, ki kandidirajo na volitvah, in vse organizatorje referendumske kampanje obravnavati enakopravno.

Organizator referendumske kampanje je na primer lahko vsak, ki ima dovolj sredstev, da odpre transakcijski račun. Nekaj deset evrov torej lahko praktično vsakomur na široko odpre vrata na naša referendumska soočenja, in naše izkušnje pri pripravi tovrstnih dogodkov potrjujejo prav to: ni važno, ali imaš glede referendumskega vprašanja jasno izraženo stališče ali interes, referendumska soočenja na javni televiziji so odlična priložnost za politično in drugo propagando. V resnici ni treba, da te zanimajo družinski zakonik (v studiu 24 organizatorjev kampanje) ali arhivi (7 organizatorjev kampanje), lahko ti je v prejšnjem sistemu nekdo stopil na žulj, morda te muči nespečnost, morda pa meniš, da se Zemlja v resnici ne vrti okrog Sonca. In nacionalka je pri roki. Spet izpostavljena posmehu.

Včasih so situacije res bizarne. Naš najboljši in najbolj prepoznaven voditelj mora opraviti predvolilni pogovor s človekom, ki ga Google zaznava v treh stavkih. Pogovor izkoristi za prepevanje, nato pa se v pismih pritožuje, da ni imel možnosti vsebinskega nastopa. Na našem soočenju ga bomo morali obravnavati tako resno kot predstavnika katere koli druge stranke.

In rešitev? Zagotovo v spremembi zakonodaje. A nobena vlada in nobena sestava DZ-ja v zadnjih osmih letih ni bila dovolj stabilna ali dovolj zainteresirana, da bi odpravljala anomalije, ki so sicer zelo izrazite, a gotovo ne življenjskega pomena. Tudi pristojni na javnem mediju smo storili premalo, da bi politiko prisilili v spremembe, ki bi nam olajšale profesionalno delo, zmanjšale možnosti, da bi se predvolilne oddaje spreminjale v cirkus ter da naši novinarji in uredniki ne bi bili pljuvalniki za vsakega nezadovoljneža. Ker v resnici želimo samo to. Da bi lahko profesionalno opravljali svoje delo. Ne moremo pa biti katalizator vseh težav v slovenski družbi.