Po njihovih besedah je to preizkušena praksa, ki se je v drugih državah EU-ja pokazala kot edina delujoča, če se res želi doseči pravični prehod za vse deležnike.

Kot so sporočili iz SDRES-a, so se seznanili s strategijo, ki jo je ministrstvo za infrastrukturo poslalo v sprejetje vladi, da se sprejme pred začetkom predsedovanja Slovenije Svetu EU-ja v drugi polovici letošnjega leta.

"Ogorčeni smo predvsem nad načinom, kako je strategija nastala. EU napotuje, da se, kjer se zapirajo premogovniki, pogoji pravičnega prehoda določijo v okviru dogovora s socialnimi partnerji, ki sklenejo sporazum. Žal je ministrstvo za infrastrukturo ubralo drugo pot. Socialni dialog je sicer potekal, a iz strategije jasno izhaja, da je bila vloga drugih deležnikov v dialogu le lepotna krinka za privid soglasnega odločanja," navajajo v SDRES-u.

Dejali so, da jih zato ne preseneča, da je strategija načelen dokument, ki ne ponuja nobene oprijemljive rešitve, kako bo dejansko potekal pravični prehod. V Premogovniku Velenje in njegovi hčerinski družbi HTZ je zaposlenih 2000 delavcev, ki bodo ob zaprtju lahko ostali brez dela. Strategija pa zanje predvideva le zanašanje na lokalne gospodarske subjekte in spodbude za nove.

Tudi če se odmisli, tako SDRES, da je take stavke mogoče prenesti v vsako okolje, kjer se zapira katera koli dejavnost, jih zanima, kako so si na ministrstvu te rešitve konkretno zamislili. "Ekonomsko-socialni položaj in pravice iz kolektivne pogodbe vsakega knapa so zelo jasne, zato jih ne morejo zamenjati za načelna zanašanja, spodbujanja, prilagajanja in podobne besede, ki ne ponujajo nobene oprijemljive rešitve," so še zapisali v SDRES-u.

Tako v gospodarstvu savinjsko-šaleške regije kot na ravni države so pozorno spremljali javno obravnavo osnutka nacionalne strategije za izstop iz premoga in prestrukturiranje premogovnih regij, ki za Šaleško dolino predlaga izstop iz premoga najpozneje leta 2033.

Po mnenju gospodarstva bi morala biti nacionalna strategija za izstop iz premoga pripravljena z enakovredno obravnavo štirih kategorij kazalnikov: ekonomskih, energetskih, socialnih in okoljskih, kar pa v obstoječem dokumentu pogrešajo, saj je izrazito v ospredju okoljski vidik.

Pri iskanju rešitev se je zaradi naravnih in tehničnih specifik po mnenju regijskih gospodarstvenikov nerealno zanašati zgolj na obnovljive vire energije, saj da z njimi ni mogoče izvajati dovolj stabilne oskrbe. Zato je treba zagotoviti nadomestne proizvodne kapacitete s konvencionalnimi energenti, ki bodo zadoščali potrebam rastočega slovenskega gospodarstva, infrastrukture in gospodinjstev, ob tem pa ohraniti obstoječe kapacitete, ki ne uporabljajo fosilnih virov.