Niko se je rodil na Biševu in se nato šolal v Komiži. Z Odeso sta se spoznala v Avstraliji, kamor so se najprej izselili Odesini starši, za njimi pa še Niko. Po vrnitvi iz Avstralije sta se vrnila v Split, od koder sta se preselila na Biševo. Niko je dober v marsičem; kot mladenič je sekal gozdove v Perthu in zidal hiše po Dalmaciji, z lastnimi rokami je pomagal zgraditi tudi glavni biševski pomol, šolo in zadružno solilnico rib v Portu. Največja Nikova strast pa je ribolov.

Pri 76 letih se še vedno vsak dan odpravi na ribolov. Največkrat nastavlja vrše in z vabo lovi hobotnice, mojstrsko pa obvlada vse ribolovne tehnike. Niko morje in ribe, ki se skrivajo pod gladino, čuti. Lovi z nedoumljivim čutom – spremeni se v nekakšno polkopensko in polmorsko bitje. Ribe so njegove življenjske sopotnice, pozna vse njihove navade, ukane in skrita prebivališča. Pozimi pogosto lovi velike murene, k s svojim strupenim ugrizom nepazljivemu ribiču lahko odgriznejo prst ali resno poškodujejo roko.

Barba Niko je tako 'poslednji Mohikanec' biševskega Mezzoporta.

Na drugi strani Biševa, v gornji Salbunari, pa s svojim nenavadnim konjičkom še en bodoči otočan oživlja staro biševsko tradicijo; Tonko, z vzdevkom Oiga, je viški električar, ki se bo po upokojitvi za stalno preselil na Biševo in tu vzgajal čebele ...