Iz dneva v dan večje množice protestnikov na Roški, vrhunec pa zborovanje na Kongresnem trgu. 30 tisoč ljudi je bilo kot v škatlici vžigalic. Čeprav smo živeli v izdihljajih totalitarnega komunističnega režima, represivnih organov tako rekoč ni bilo zaznati. Nekaj miličnikov, kakšna marica in to je bilo to.

Radio Ljubljana se je takrat dnevno v živo oglašal s prizorišča na Val 202, v informativne oddaje in javnost sproti obveščal o napetem, zgodovinskem dogajanju. Vodstvo naše hiše kakih hudih pritiskov s strani politike ni čutilo, zato so lahko novinarji nemoteno in brez strahu opravljali svoje delo. In ponavljam; to so bili časi enopartijskega režima.

Danes, leta 2020, ko bi morala demokracija cveteti kot najbolj žlahtna roža, ob mirnih protestih in po novem tudi ob praznovanju vidimo prizore, ki spominjajo na najbolj svinčene čase. Hermetično zaprte ulice, trgi in mostovi, kilometri ograj, stotnija policistov, vključno z do zob oboroženimi posebnimi enotami, v pripravljenosti konjenica in vodni top, legitimiranje ljudi, osumljenih, da naj bi enkrat v prihodnje storili kaznivo dejanje.

Ne, to ni film, to je Slovenija danes. Naš radio, tako kot leta '88, v skladu s profesionalnimi standardi poroča o protestih, ker je to pač naša dolžnost. A za razliko od tistih časov so politični pritiski tokrat nedvoumni in jasni, trajajo že vse od sredine marca, v enem od tvitov nas je premier obtožil celo podpore organizirani grožnji s smrtjo.

Odveč je ugibanje, kaj bi se zgodilo, če nas ljudje pred 30 leti ne bi slišali, nedvomno je le, da mora biti interes javnosti vedno na prvem mestu. Pa ne glede na to, ali je nekdo žrtev ali na oblasti.