Čas, ko je Janez Janša začel svoj tretji mandat, je bil za stratega njegovega kova pravzaprav idealen. Epidemija, s katero se je spopadel odločno in nas ne nazadnje dvignil na sam vrh najuspešnejših držav v boju proti virusu, mu je bila pisana na kožo. Ljudje so mu kljub ne najboljšim izkušnjam iz preteklosti zaupali, verjeli, da bomo skupaj premagali tega nevidnega sovražnika in se kmalu vrnili v normalne tirnice.

A žal je 61-letni politični dolgoprogaš tudi tokrat ostal zvest samemu sebi in v rekordnem času proti sebi obrnil tudi ljudi, ki bi mu lahko bili zavezniki. In teh ni malo. Permanentni napadi na vse, ki ga izrecno ne podpirajo, žaljenje in zlivanje gnojnice po tistih, ki se mu upajo upreti, posmehovanje na kavarniški ravni in ne nazadnje obračunavanje z ljudmi, ki pač enostavno v taki državi ne želijo živeti in zato protestirajo. Vrhunec tovrstnih težko dojemljivih potez je bila basen o žabah, objavljena na uradni vladni spletni strani … Spet smo se vrnili v že zdavnaj pretekle čase, spet smo sojeni in obsojeni po načelu: Kdor ni z nami, je proti nam … Do kdaj še?

Vse tri koalicijske stranke so ob vstopu v vlado zagotavljale, da se ideološkega boja ne bodo šle. Danes ga z mižanjem na obe očesi podpirajo oziroma v njem sodelujejo. Njihovo sprenevedanje in tiščanje glave v pesek kažeta zgolj eno; željo po obstanku, pa čeprav na račun resno ogrožene demokracije v državi.

Predsednik republike je ob inavguraciji pozval vlado, naj se vzdrži izjav ali ravnanj, ki bi bila žaljiva ali sovražna. In kje je danes? Verjetno se uči novega evropskega jezika … Ampak prav Pahorja kot neposredno voljenega reprezentanta te države bi moralo stanje, v katerem je z vseh strani polno strupenih puščic, ki dnevno zabadajo v vse in vsakogar, najbolj skrbeti in prav on bi moral reči: Dovolj je! V slovenščini. Pričakujemo preveč? Ali je vendarle vse v redu?