Prizor iz New Orleansa. Foto: Reuters
Prizor iz New Orleansa. Foto: Reuters

Biden se je še kot senator nepričakovano udeležil kadiša za gospo Greenhouse, revno volivko, ki je od leta 1972 naprej, vsakih šest let, darovala 18 dolarjev za Bidnovo senatno kampanjo. V pralnico, največji prostor njene domače, večstanovanjske hiše, v kateri se je s tradicionalnim obredom od pokojne poslavljala skupina judov, je po rabinovih besedah senator prišel, ker je dober, spoštovanja vreden človek. "A mensch."

Joe Biden pravzaprav v tem trenutku ni tako pomemben. Odkar je 17. marca prepričljivo zmagal še na Floridi, v Illinoisu in Arizoni, je nekdanji podpredsednik skoraj izginil iz javnosti. Nanj tu in tam spomni elektronsko pismo iz njegove kampanje, podobno temu z razmišljanjem rabina Bealsa. Nekoliko dejavnejši je Bernie Sanders, ampak da je kampanja popolnoma zamrla, kaže tudi preprosto dejstvo, da ne zbirajo več denarja. Ljudi zanima, kaj se bo zgodilo naslednji trenutek, ne dogajanje čez pol leta. A preusmeritev političnega procesa v obvladovanje pandemije ni zmanjšala potrebe po človečnosti. Nasprotno, biti "mensch" postaja vse pomembneje. In težje.

Združene države Amerike so v pogledu pandemije izbrale zelo svojevrstno strategijo. Ampak ker so vzporedni svetovi, ki jih sicer neizbirčni novi koronavirus lahko obišče brez težav, značilnost te države, se ZDA tudi niso mogle odzvati drugače. Po dolgotrajnem zanikanju nevarnosti je Donald Trump doživel metamorfozo in s stisnjenimi zobmi priznal, da je pandemija tema, s katero se bo moral ukvarjati in ki bo prizadela predvsem gospodarstvo. Začelo se je žongliranje z neverjetnimi vsotami, od nekaj milijard do dveh bilijonov dolarjev, in sladostrastje se z višanjem številk samo še veča. ZDA so zaprle meje navzven, navznoter pa večinoma niso omejile gibanja ljudi. "Kako bi ocenili odziv na pandemijo na lestvici od ena do deset?" je na eni od vse redkeje obiskanih novinarskih konferenc v Beli hiši predsednika vprašal ameriški kolega. Donald Trump, ki želi čim prej odpreti gospodarstvo in normalizirati razmere v državi ne glede na pandemijo, ni pomišljal: "Z deset. Mislim, da opravljamo fantastično delo."

Trump podpisal sprostitev 2200 milijard dolarjev. V ZDA več kot 100.000 okuženih.

Če se ozremo na raziskave javnega mnenja, recimo zadnjo Gallupovo raziskavo (13.–22. 3. 2020), ljudje podpirajo predsednikovo obvladovanje pandemije. Morda ne z istim pridevnikom, a 60 odstotkov predsednikove poteze odobrava, 38 odstotkov pa ne. Prevedeno v strankarsko prizmo, predsednika podpira 94 odstotkov republikancev oz. njihovih volivcev, 60 odstotkov neodvisnih in 27 odstotkov demokratov. Splošna podpora Donaldu Trumpu je dosegla podoben vrhunec kot konec letošnjega januarja, 49 odstotkov. Analitiki to pripisujejo kriznemu trenutku, ko se ljudje samodejno zberejo okrog voditelja, in temu, da je Donald Trump nenehno na vseh televizijskih zaslonih, in opozarjajo, da bo podpora do poletja najverjetneje padla. Pri tem se naslanjajo na vzporednice s preteklimi mandati in njihovimi kriznimi trenutki.

Za podporo na volitvah je pandemija seveda ključna. Brez posebnega tveganja je mogoče napovedati, da bo odločila izid novembrskih volitev. Po eni strani svet, vzporeden washingtonskemu, kaže podobo opustelega New Yorka, bojev z virusi v bolnišnicah v žariščih okužb, kjer medicinsko osebje in lokalne oblasti opozarjajo na pomanjkanje vsega, za kar v Beli hiši in njeni kontaktni skupini za boj s pandemijo zagotavljajo, da je dovolj. Svoj dnevni red potiskajo v ospredje mediji, zlasti večina predsedniku nenaklonjenih, ki ves čas opozarjajo na razmere na terenu in na spodrsljaje zvezne administracije, njeno zamujanje, brezčutno poudarjanje gospodarskih težav v času, ko število okužb, hospitalizacij in smrti strmo narašča, njeno brezbrižnost, zaradi katere se večina Američanov še zmeraj ne zaveda dejanske nevarnosti. Lažje je potisniti glavo v pesek. Obenem pa je, povsem po človeško, lažje verjeti zagotovilom, da je vse v redu in da ni razloga za preplah. Dokler ne začnejo zbolevati in umirati znanci, sosedje, prijatelji, sorodniki. In potem se človek nenadoma spomni, da bi lahko bil "mensch".

Ne le Donald Trump in mediji, svoje politične ambicije skozi sito pandemije potiskajo najrazličnejši deležniki. Demokrati v senatu so se pri potrjevanju rekordnega zakonskega svežnja, ki sprošča dva bilijona dolarjev pomoči gospodarstvu, zdravstvenim ustanovam in posameznikom, otepali očitkov, da skušajo skozi stranska vrata potisniti tudi okoljevarstvene omejitve za velika podjetja. Da so skušali preprečiti okoriščanje velikih družb, njihovih vodstev in morebitnih lastnikov z vrha politike s predsednikom na čelu, je razumljivo. Svojevrstna ironija je, da je glasovanje v spodnjem domu skoraj spodkopal republikanski kongresnik iz Kentuckyja Thomas Massie, ki je zahteval glasovanje celotnega spodnjega doma v razmerah, ko je tudi na Kapitolu omejeno zbiranje ljudi. Nadstrankarska akcija njegovih kolegov je preprečila Massiejev manever in predsednik Trump je zakon lahko podpisal. K svojim političnim ciljem težijo tudi v posameznih zveznih državah. V nekaterih s konservativnim vodstvom, kot sta Teksas in Ohio, so pandemijo izkoristili za obračun s klinikami, kjer opravljajo splave. V kriznih časih, ko je treba vse sile usmeriti v boj z novim koronavirusom, splav naj ne bi bil nujen poseg, ampak nekaj, kar odžira sredstva, pripomočke in pozornost zdravnikov ljudem, ki resnično potrebujejo pomoč. Večina guvernerjev ne želi tvegati gospodarskih težav svojih zveznih držav, in dokler niso žarišča okužb, ni ukazov o obveznem ostajanju doma. Slišijo se celo tako cinična stališča, da je vzdrževanje gospodarske kondicije na škodo občutljivih skupin, ki jih virus ogroža najbolj, naložba v prihodnost in blaginjo otrok. Starejši in ranljivejši bi se morali žrtvovati, meni namestnik teksaškega guvernerja Dan Patrick.

Da, to so Združene države Amerike. Dežela pogumnih in dom svobodnih. Država, kjer je zdravje potrošna dobrina. Kjer so premožni pripravili evakuacijske načrte in jim, če živijo v ogroženih predelih New Yorka, Kalifornije, Washingtona in drugih, že nedvomno sledili. "We need a mensch," je zapisal delawarski rabin. Potrebujemo ga. Se bo našel? Smo to morda – mi?

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništva RTV Slovenija.