Foto: Reuters
Foto: Reuters

Priznam, kot opazovalca me vstajanje v suženjstvu zakletih na ameriški način in spremljajoča retorika zabavata. O marksizmu, socializmu in komunizmu že dolgo nisem slišal govoriti toliko kot prav v ZDA. O delavcih tudi ne. Dovolj zabavno je tudi, da je na simbolni ravni teren dobro utrjen. V Ameriki peterokrake zvezde srečate na vsakem koraku, uradna barva republikancev pa je – rdeča.

Republikanci, kot nasprotniki regulacije, tudi minimalne urne postavke, svoje odvetništvo delavskega razreda razumejo v slogu delovnih mest, katerih razpoložljivost in plačilo ustvarja prosti trg, ki ga spodbujajo nizki davki na dobiček pravnih oseb in davčne olajšave zanje. Pomoč države v času pandemične krize je skrajno škodljiva, saj se ljudje zanašajo nanjo, namesto da bi iskali zaposlitev. Republikanci so delavstvo dodobra odkrili šele po volitvah leta 2016, ko se je izkazalo, da hrbtenico Trumpovega volilnega telesa sestavljajo neizobraženi beli moški. Ko je postalo očitno, kako zvesto je to volilno telo, se je večina stranke odločila, povzeto po senatorju Lindseyju Grahamu iz Južne Karoline, da "ni prihodnosti brez Donalda Trumpa". Zato je pripravljena žrtvovati nič več in nič manj kot svoja načela.

Odličen primer je prisilno poslavljanje kongresnice iz Wyominga Liz Cheney s položaja predsednice strankine konference, kar je tretji položaj v hierarhiji stranke v predstavniškem domu kongresa. Hči Dicka Cheneyja je podprla drugo ustavno obtožbo Donalda Trumpa in tudi po tem ostala glasna nasprotnica Trumpovega kulta osebnosti. "Reagan je oblikoval široko in politično pisano koalicijo za ozdravitev Amerike. Zdaj potrebujemo nekaj podobnega. Vemo, kako to narediti. Ampak to se ne bo zgodilo, če se bodo republikanci odločili opustiti vladavino prava in se pridružili Trumpovemu križarskemu pohodu, ki bo spodkopal temelje naše demokracije in spremenil izide lanskih volitev. Zgodovina nas opazuje. Naši otroci nas opazujejo. Dovolj pogumni moramo biti in braniti temeljna načela, ki podpirajo in ščitijo našo svobodo ter demokratični proces. K temu sem zavezana, ne glede na morebitne kratkoročne politične posledice." Besede Liz Cheney iz kolumne v Washington Postu izražajo stališča, tipična za republikanko starega kova. Piše o spoštovanju sistema, ustave in sodišč, predvsem pa: "Verjamemo v vladavino prava, v omejitve oblasti, v močno obrambo in v blagostanje ter priložnosti, ki jih nudijo nizki davki in fiskalno konservativne politike." Z drugimi besedami, ne le nasprotovanje Trumpu, med Liz Cheney in njeno stranko obstajajo globlja neskladja. Memorandum republikanskega kongresnika iz Indiane Jima Banksa o republikancih kot o "stranki delavskega razreda" naj bi, kot zatrjujejo viri iz kongresa, Cheney v notranjih razpravah ocenila uničujoče – kot neomarksistične.

Tukaj nastopi trenutek za napad histeričnega smeha. Ne le zaradi dejstva, da že zaradi demografskih trendov republikanci potrebujejo vsak glas in poenoten nastop, ne pa razkola, če želijo konkurirati demokratom, predvsem je vse očitnejše, da ne vedo, o čem sploh govorijo. Kalifornijske guvernerske volitve leta 1934, na katere nas spominja novi film Mank z Garyjem Oldmanom v glavni vlogi, so kazale, da so takrat Američani še vedeli, kaj naj bi bil socializem. Program Konec revščine v Kaliforniji tedanjega demokratskega kandidata pisatelja Uptona Sinclairja je med drugim nosil nekaj socialističnih elementov. Na primer predlog državnega zaseganja in upravljanja v času velike depresije obstalih tovarn in neobdelanih posestev, katerih lastniki niso bili več sposobni plačevanja dajatev. Ostalo je pri predlogu, saj je zmagal republikanec Frank Merriam s kampanjo, ki jo opisujejo kot skrajno umazano, in ob podpori propagandnih manipulacij filmske industrije, prvega posega Hollywooda v zgodovini v kakšne volitve. Današnja Republikanska stranka se je v boju za volilno telo odločila opreti na Donalda Trumpa in se mu popolnoma podrediti. Nekdanji predsednik ne slovi po erudiciji in preverjanju dejstev, ko pa ta zgled postavimo na že tako šibko poznavanje (tudi ameriške) zgodovine in dejanskega arzenala levice, nastane zmešnjava. "Mambo-jumbo", kot bi rekel republikanski senator z diplomo zgodovinarja s Stanforda in pravnika z Yala, med drugim zagrizen kritik korporativnega liberalizma, "največjega promotorja kritične rasne teorije in drugega marksističnega 'mambo-jumba', ki napada ameriške vrednote in razprodaja ameriške delavce v zameno za ceneno tujo delovno silo". Za Josha Hawleyja, ki zdaj vneto predstavlja svojo knjigo Tiranija visokotehnoloških korporacij (The Tyranny of Big Tech, 2021), je namreč Mark Zuckerberg predstavnik skrajne levice. K nakupu knjige "našega fantastičnega senatorja", kot je zapisal, je pozval tudi Donald Trump in skupaj s Hawleyjem sta složno spregledala, kaj je dejanski vzrok razkola med ameriško desnico in temi korporacijam. Pustimo načelno spornost posegov v vsebine na družbenih omrežjih tokrat ob strani, ker ta tema zahteva svoj zapis. O podobni problematiki je med senatorji pisala vsaj še Amy Klobuchar, ki bi verjetno po definiciji konservativcev morala stati sredi "marksističnega mambo-jumba".

Andrej Stopar je dopisnik RTV Slovenije v Washingtonu. Foto: MMC RTV SLO
Andrej Stopar je dopisnik RTV Slovenije v Washingtonu. Foto: MMC RTV SLO

"Ne morem verjeti, kako niso prerasli komunističnega sindroma," mi je pred leti, ko sem bil še dopisnik iz Rusije, dejal slovenski kolega desne provenience. Med obiskom Moskve je z grozo opazoval srpe, kladiva in snope žita na pročeljih stavb. Poskusil sem mu razložiti, da ohranjanje simbolov ni povezano z ideologijo, ampak z etatizmom in s kontinuiteto državnosti, ki sta za voditelja, kot je Vladimir Putin, najpomembnejša. Nikoli več nisva govorila o tem, ampak zdi se mi, da kolega takrat nisem prepričal. Zanimivo, kako ljudje, ki pojme načeloma radi obračajo na glavo, to počnejo izrazito selektivno in etiket z določenih oseb in stvari kar ne morejo odlepiti. Nekdanji agent KGB-ja ne more biti konservativni, v pravoslavno velikodržavno tradicijo ukoreninjeni predsednik? Pa še kako je lahko. Če se ozremo naokoli – številnim pa še tega ni treba, saj je dovolj, da se osredotočijo nase –, mrgoli primerov idejne fluidnosti, menjavanja prepričanj kot hitro ponošenih srajc. Običajno ostaja samo ljubezen do trde roke tako pri nosilcih "novih idej" kot pri delu javnosti, ki jim sledi. Ameriški primer ni bistveno drugačen. Republikanci so tradicionalno veljali za stranko velikega kapitala in industrije, nekoč celo naprednih in liberalnih pogledov. Demokratom je zgodovinsko gledano uspelo povezati še bolj nezdružljiva stališča, od glasnikov socialnih idej, podpornikov malega človeka, do zagovornikov segregacije med predstavniki svojega južnega krila. Od takrat so se karte že dvakrat premešale. Beli rasisti so se preselili k republikancem, liberalci so pristali na levici, postali skrajno družbeno občutljivi in so kot taki nosilci – najbrž marksistične – "woke kulture". In delavci? Njim bi v splošnem ozračju spreminjanja ZDA v delavski imperij vsaj teoretično moralo kazati zelo dobro. Ampak kot se med teorijo in prakso že pregovorno pojavlja določena razlika, je tako tudi v tem primeru.

Po delavcih, manj sicer po njihovem delu, zato pa toliko bolj po njihovih volilnih glasovih, je dandanes veliko povpraševanje. Ko danes govori o novih delovnih mestih, ima Joe Biden v mislih prav delavce, ne visoko specializiranih strokovnjakov. Dokazati želi, da je predsednik srednjega in delavskega razreda prav on. Med drugim je predlagal ukrep, vzet dobesedno iz zakladnice svinčenih časov komunizma: neverjetnih dvanajst tednov plačane bolniške odsotnosti. Sindikati so na Bidnovi strani, njegovi predlogi velikih državnih investicij v infrastrukturo v najširšem pomenu besede in izobraževanje imajo visoko javno podporo. V državi, v kateri je včasih večina nevmešavanje oblasti v življenja državljanov štela za vrednoto, danes državni regulaciji in podpori ne nasprotujejo več. Še nihče ni zavrnil neposrednih vplačil "pandemične" pomoči državljanom, kot nepotrebnega in neupravičenega posega države. Pojem "tipično ameriškega" se očitno spreminja.

Vneti ameriški interpreti Karla Marxa in njihovi nasprotniki, ki Marxa očitno ne berejo, a naj bi bili uresničevalci njegovih teorij v praksi, globoko v 21. stoletju s terminologijo globokega 20. stoletja govorijo o delavskem razredu. Njegovi nosilci, ki se najbolje zavedajo, da tega razreda v klasični obliki ni več, pa sanjajo ali o vrnitvi v dobre stare čase ali pa se ukvarjajo s teorijami zarote. Če temu pritaknemo še vprašanje, ki se ne pojavlja samo na portalu, ki naj bi povezoval visoko specializirane profile, kot je LinkedIn, namreč, ali je diploma za uspeh v življenju sploh potrebna – in številni odgovarjajo, da ni – je krog protiintelektualizma sodobne družbe sklenjen. V 21. stoletju, ki smo ga pričakovali kot stoletje znanstvenega in tehnološkega preboja, se kot ključna postavlja težava človeka, ki mu ni omogočeno, noče ali pa se ni sposoben prestrukturirati. Ali pa je preprosto vsem – verjetno tudi sebi – odveč. Razen ko voli. Ampak v nobenem pogledu to ni delavec.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.