Predstavniški dom lahko izglasuje ustavno obtožbo, ampak ko bo zadeva prišla v senat, bo tam dovolj ljudi, ki bodo našli izgovore za predsednikovo vedenje. Proces ne vidim kot prelomen, ampak v tem trenutku predvsem kot zabavo za množice."

Leto dni pred predsedniškimi volitvami v ZDA je politično prizorišče zelo razgreto. Foto: Reuters

Verjetno še niste slišali za Rasheema Rookeja. Tudi jaz nisem. Washingtonski učitelj je svoje mnenje povedal radovednemu novinarju v enem od pubov v ameriški prestolnici, se tako prebil v medije in zadel v črno. Vox populi ne pozna milosti. Čeprav je proces ustavne obtožbe proti predsedniku Donaldu Trumpu nedvomno zgodovinsko dogajanje, Američani so mu bili priče trikrat, leta 1974 pa je Richard Nixon odstopil, preden bi se postopek začel, se tokrat odvija v politično skrajno polariziranem ozračju. "Mislim, da bodo imela javna zaslišanja nekaj posledic. Demokratom bodo omogočila, da bodo svoje obtožbe predstavili širšemu krogu javnosti. Več ljudi se bo zavedalo teh obtožb in samega procesa. Ves čas se dodajajo nove zgodbe, ampak brez dramatizacije, ki jo prinašajo zaslišanja na televizijskih ekranih, te zgodbe nimajo tolikšnega odmeva. Hkrati bo večje pozornosti deležen sam kongres, torej oboji, demokrati, ki bodo javnosti prikazovali, zakaj mislijo, da je predsednik kršil zakon, pa tudi republikanci bodo imeli priložnost svojim volivcem povedati, da obtožbe ne držijo in da predsednik ni storil ničesar narobe", meni profesor Matthew Green z Oddelka za politične študije ameriške Katoliške univerze iz Washingtona.

In zdaj se v kongresu ukvarjajo prav s tem. Kongresniki pred mikrofoni in kamerami zaslišujejo priče, za katere predvsem demokrati menijo, da so v tem trenutku ključne. Bela hiša še vedno zavrača sodelovanje, zato ljudi, ki bi dejansko lahko povedali največ, ni v kongres.

Republikanci trdijo, da ne le, da obtožbe niso osnovane in da pričajo ljudje z informacijami iz druge roke, ampak tudi, da je predsednik v neenakopravnem položaju, ker se ne more ustrezno zagovarjati. Pod lupo so pričakovanja predsednika Trumpa, da ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski sproži preiskavo primera Biden in potencialnega vmešavanja Ukrajine v ameriške predsedniške volitve leta 2016 v korist Hillary Clinton. Republikanci, ki si zelo želijo zaslišati Hunterja Bidna in še vedno uradno anonimnega žvižgača, ki je s prijavo telefonskega pogovora med predsednikom Trumpom in Zelenskim afero sprožil, poudarjajo, da je Ukrajina skoraj 400 milijonov dolarjev vredno vojaško pomoč dobila brez povrnjene usluge v obliki preiskav. A predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi meni, da je "dajanje ali zadrževanje vojaške pomoči v zameno za javno izjavo o lažni preiskavi volitev podkupovanje." To je nova klasifikacija ukrajinske afere.

Andrej Stopar. Foto: Osebni arhiv

Vse bolj očitna je vloga Trumpovega odvetnika Rudolpha Giulianija, ki je v Ukrajini deloval zelo samosvoje in skušal doseči preiskavo Bidnovih. In to na način, da ga je nekdanji sekretar za nacionalno varnost John Bolton, ki se ne odziva na vabila v kongres, primerjal z ročno bombo. "Član mojega osebja je slišal, kako je predsednik Trump po telefonu veleposlanika pri Evropski uniji Sondlanda spraševal o preiskavah. Sondland mu je povedal, da so jih Ukrajinci pripravljeni uvesti. Po končanem klicu je kolega vprašal Sondlanda, kaj predsednik meni o Ukrajini, Sondland pa je odgovoril, da predsednika bolj zanima preiskava Bidna, zaradi katere je pritiskal Rudolph Giuliani," je pričal vršilec dolžnosti ameriškega veleposlanika v Ukrajini William Taylor. Pogovor naj bi slišala dva diplomata, eden od njiju, David Holmes, je kongresnikom to potrdil v petek zvečer. "Še vedno težko razumem, kako je mogoče, da je tuj in zaseben interes spodkopal ameriške nacionalne interese na takšen način. Posamezniki, ki se očitno niso strinjali z našim načinom prizadevanja za stabilno pomoč pri boju proti korupciji v Ukrajini, kar je naša misija, so lahko uspešno spodkopali ameriško veleposlanico. S pomočjo dezinformacij in neuradnih kanalov. Kot so potrdile številne priče, so predsednika z neutemeljenimi obtožbami prepričali, da odstavi svojo veleposlanico – kljub dejstvu, da so na zunanjem ministrstvu vedeli, da so obtožbe lažne, njihovi viri pa izredno sumljivi," je maja letos povedala nenadoma odstavljena veleposlanica v Ukrajini Marie Yovanovitch.

Yovanovitcheva, ki jo je spodkopaval Trumpov odvetnik Rudolph Giuliani, dokončno pa predsednik sam, je postala glasnica nezadovoljstva kariernih diplomatov v State Departmentu, ogorčenih, ker se državni sekretar Mike Pompeo ni postavil zanje, ampak je v danem primeru poslušal predsednika, na splošno pa na vplivne položaje postavljal politične veleposlanike. Kot je na primer Trumpov podpornik, tudi finančni v času predsedniške kampanje, že omenjeni Gordon Sondland, ki naj bi pred zasliševalce prišel v sredo. "Sploh nisem zaskrbljen," je sicer še pred javnimi zaslišanji zagotavljal Donald Trump, ko je govoril o kongresnem dogajanju za zaprtimi vrati, in mnenja ni spremenil. "Vsa pričanja so bila v redu. Za večino zaslišanih prej sploh še nisem niti slišal, pojma nimam, kdo so. Ampak gre za zelo fine ljudi, nekateri so takšni, da z mano ne bi imeli nobenega opravka. Videti je, da nihče ni seznanjen z materijo iz prve roke, to pa zato, ker prve roke sploh ni. Kar je važno, so prepisi. In prepisi so popolni." Tako popolni, da je zdaj že nekdanji svetovalec Sveta za nacionalno varnost ter strokovnjak za Rusijo in Evropo Tim Morrison kongresnikom povedal, da je svetoval, da mora ostati sporni telefonski pogovor med predsednikoma tajen, ker bi razkritje škodovalo ameriškim interesom.

Marie Yovanovitch. Foto: Reuters

Te podrobnosti sicer zanimajo predvsem ameriško javnost, a kljub temu težko spregledamo, zakaj je kongresna predstava pomembna in zgovorna tudi za svet. Ne le zaradi pomena ZDA in zanimanja, ki ga vzbuja opazovanje odziva razvitega sistema, ki želi biti zgled svetu. Marsikateremu državniku mora biti neprijetno ob spoznanju, kako hitro so lahko razkriti prepisi telefonskih pogovorov. Samo upamo lahko, da so druga okolja še manj tolerantna do načinov, ki so za zdajšnjo zasedbo v Beli hiši "popolni". V Ukrajini si nedvomno želijo, da bi bil svet nanjo pozoren zaradi kakšnega drugega razloga. Grenko je tudi spoznanje, kako servilno je pripravljeno biti vodstvo načeloma suverene države do muh voditelja velesile, pa čeprav je mogoče naštevati domače razloge zanjo. Predvsem pa javna kongresna zaslišanja razgaljajo brutalna dejstva stvarne politike, ki nedvomno na takšen ali drugačen način ravna, odkar se imenuje politika. Le da je to do zdaj pretežno počela daleč od nepovabljenih oči in ušes. Četudi si tudi tukaj ne moremo zatiskati oči – češ da nismo vedeli prej, je samoumevnost, s katero vsi ti vrhunski diplomati v svojih pričanjih ubi et orbi razlagajo, kako ZDA posegajo v notranje zadeve drugih držav v imenu ameriških interesov, demokracije, vladavine prava, boja proti korupciji in kar je še teh dobrih stvari, za opazovalca od zunaj neznosna. In da ne bo nesporazuma, ZDA niso edina velesila, ki razmišlja na takšen način. Najmočnejša pač.