PCT: Foto: BoBo
PCT: Foto: BoBo

Virusa ni, virus nas bo uničil, povsod lažne novice, spletna znanost cveti … Smo se naužili življenja? Smo uživali, dokler smo lahko? Zaprli vas bomo, če ne boste pridni – no, morda pa še ne.

Krivulje odločajo, neustavni odloki, nerazumni ljudje. Smo se že prenajedli vseh informacij? Trajne zaščite po P in C očitno ne bo. Bo pa virus prihodnjo pomlad najverjetneje počasi izzvenel. Klopce v parkih niso več prelepljene s trakovi. Na lansko košnjo v domovih za starejše smo že pozabili. V Sloveniji je za covidom 19 doslej umrlo več kot 4500 ljudi. Pa saj gre le za prehlad ali lažjo obliko gripe. In, glej, gripe ni več nikjer.

Komunikacijski kaos se nadaljuje in zdaj je že povsem jasno, da močno prispeva k vse prej kot učinkovitemu spopadu z epidemijo, ki neusmiljeno reže našo družbo. Imamo pa družbe, ki so uspešne: ali s silovitim odzivom zamejujejo vsakršen izbruh virusa ali zaradi visoke precepljenosti že nadzorujejo zdravstvene razmere. A, žal, niti zgledi več ne vlečejo in zato imamo družbe, kot je naša, ki so se izgubile na tej poti. Vsaj tako je videti.

Dejan Ladika. Foto: TV Slovenija
Dejan Ladika. Foto: TV Slovenija

Pa je res tako? Kakšna jesen nas čaka, smo namreč vedeli že na začetku deltapoletja, ko nihče ni znal ali hotel nagovarjati zadržkov, dvomov, nezaupanja ljudi do cepiv in smiselnosti nadaljnjih ukrepov za preprečevanje širjenja virusa. Kakšne resne kampanje za zajezitev epidemije ni bilo zaslediti, tudi v strokovnih in širših znanstvenih krogih so bila prizadevanja za informiranje ali ozaveščanje ljudi skromna. C nam prehoda v jesen ni prav nič olajšal. So se pa zaradi uvedbe PCT še okrepile napetosti v družbi. Sredi poletja je zdravstveni minister že malce obupano in osamljeno obiskoval kraje po Sloveniji, opozarjal na pomen solidarnosti v družbi, prepričeval ljudi, naj se cepijo – kot da drugi ministri v svojih resorjih ne sežejo do ljudi, kot da nimajo v pristojnosti večjih sistemov. Strokovna skupina je izžeta, epidemiologi so že od začetka na stranskem tiru, zdaj kaže, da so tudi infektologi večinoma izčrpali svoj vpliv pri politiki. V vladi se tako krepijo jastrebi, ki zagovarjajo vse trši pristop za pokoritev družbe oziroma virusa.

Kako pristopiti do ljudi, skupnosti, naroda, ki je že pregovorno nezaupljiv in epidemije covida 19 ne doživlja kot javnozdravstvene krize ali družbene tragedije? Klinični psiholog Aleksander Zadel namreč pravi, da je v Sloveniji v zadnjih 30 letih prevladal izraziti individualizem, ki je poteptal družbeno sožitje in družbeno povezanost. Zato pri nas ljudje, ko ne zaznajo resnosti zunanjega sovražnika ali jih ne poveže vsem vidna naravna katastrofa ali kruta usoda posameznika, delujejo vsak zase. Nevidni virus tako očitno še vedno ni prepoznan za resno grožnjo družbi. Še huje je: raznovrstne teorije zarot so pognale korenine, trdno so se oprijele in se silovito razraščajo. Kaos.

Po izbruhu pandemije covida 19 je bilo kmalu jasno, da je pred svetovnim prebivalstvom množično cepljenje. Še eno, ki je v preteklosti rešilo več kot milijardo življenj – tudi številna naša. "Vsaka novost je vedno povzročila strah, negotovost, velike vprašaje v človekovem razmišljanju, ker se vsega novega in neznanega načelno bojimo," je o vzniku prvih proticepilskih gibanj povedala profesorica zgodovine medicine na ljubljanski Medicinski fakulteti Zvonka Zupanič Slavec. Leta 1972 so v nekdanji Jugoslaviji zaradi grozeče epidemije črnih koz cepili celotno prebivalstvo, 18 milijonov ljudi. Svetovna zdravstvena organizacija je nato po svetu iskala žarišča in z intenzivnim cepljenjem zatirala izbruhe. Leta 1980 so bile črne koze izkoreninjene. Kot pravi psiholog Zadel, bi morali ljudem zaradi vse negotovosti po izbruhu covida 19 ter velikih ali bolj petičnih teorij zarot, ki se kot požar širijo po spletu, na jasen, preprost, poljuden, tudi zabaven način povedati, zakaj se je, recimo, dobro cepiti. Zakaj so prednosti večje od morebitnega tveganja. A vse to smo, kot kaže, zamudili.

Tudi ko je na začetku pandemije izbruhnilo covidno morišče v italijanskem Bergamu, so številni gledali na to kot na kakšno bojišče ali krizo na Bližnjem vzhodu ali nekje v Afriki. Še danes tako (ne)doživljamo trenutno najhujšo humanitarno katastrofo na svetu v Jemnu, kjer lakota ogroža 2,3 milijona otrok do petega leta starosti, torej več življenj, kot je vseh prebivalcev Slovenije. Za okoli 400 tisoč teh otrok bo po podatkih Združenih narodov hudo pomanjkanje najverjetneje usodno. Pa nič. In tako bi bilo najbrž tudi z grožnjo covida 19, če bi ta ostal zamejen nekje na vzhodu ali jugu – daleč od "razvitega" Zahoda. Kar navsezadnje vidimo tudi pri dostopnosti cepiva v revnih, pozabljenih delih sveta. Kmalu bosta minili dve leti, odkar so na Kitajskem uradno potrdili prve primere novega, neznanega virusnega obolenja. Nihče ni pričakoval, da bodo prva poročila o atipični pljučnici prerasla v svetovno zdravstveno krizo. Nihče, niti strokovnjaki.

Sorodna novica Cepljenje obvarovalo milijardo in pol človeških življenj

Nekaj dni po potrditvi prvih primerov okužbe z novim koronavirusom v Sloveniji je dr. Tatjana Lejko Zupanc z Infekcijske klinike na tiskovni konferenci 10. marca 2020 odkrito povedala: "Sem predstojnica že vrsto let in se s takim virusom nisem srečala še nikoli – glede nalezljivosti in prenosa." Izjava, ki je ne bi smel nihče preslišati, saj je bila odličen temelj za skupen boj proti grozeči epidemiji zvitega novega koronavirusa, za graditev zaupanja pri ljudeh kljub vsem neznankam, za nujno sodelovanje stroke in politike, za transparentno preigravanje najboljših in seveda smiselnih ukrepov. Če ni odkritih odgovorov na dvome ljudi, če ni spoštljivega komuniciranja in razumevanja stisk, ki so prišle s tem, ko se je vsem življenje postavilo na glavo, se bo raztrgala nujna povezanost družbe za uspešno premagovanje krize. V Sloveniji smo že pred začetkom cepljenja izgubili kar nekaj pomembnih bitk z virusom.

Upajmo, da spopad ne bo trajal predolgo in nas izčrpal ter še bolj razdelil. Psiholog Martin Kojc je v svojem znamenitem Učbeniku življenja še pred drugo svetovno vojno zapisal: Epidemija pomeni samo množični strah. In zdaj vidimo, kako se je z njim z obeh strani (od verujočih do neverujočih) prelahko poigravati, ko epidemija preraste svoje javnozdravstveno bistvo.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.