Veliko večja, kot da nas zadene meteorit, je verjetnost, da na Zemljo pade kakšen del odsluženega satelita ali rakete, ki po vesolju kroži kot odpadek. Foto: Nasa
Veliko večja, kot da nas zadene meteorit, je verjetnost, da na Zemljo pade kakšen del odsluženega satelita ali rakete, ki po vesolju kroži kot odpadek. Foto: Nasa

V soboto bo minilo natanko leto dni od silovite eksplozije meteorita nad ruskim mestom Čeljabinsk. Po 12. februarju 1947 je bil to največji meteorit, ki je zadel Zemljo. Dež njegovih delcev, ki je nastal ob eksploziji, je v mestu povzročil veliko materialno škodo in ranil na stotine ljudi. Nasini znanstveniki so ocenili, da se dogodki takih razsežnosti zgodijo povprečno le enkrat na 100 let.

Kljub zagotavljanju znanstvenikov, da so padci tako velikih delov nebesnih teles zelo redki, pa se marsikdo, tudi zaradi katastrofičnih hollywoodskih filmov, ob dogodkih, kot je bil lani v Čeljabinsku, zaskrbljeno vpraša, ali našo civilizacijo lahko uniči kakšen meteorit ali asteroid. Za zdaj dokaza, da bi nam v resnici grozila tako velika nevarnost, ni. Največji meteorit, ki je zadel Zemljo, so sicer na začetku 20. stoletja našli v Namibiji, tehta pa več kot 60 ton. Vendar pa je na Zemljo priletel pred 80.000 leti! Na slovenskem ozemlju so do zdaj odkrili le štiri meteorite, ki imajo maso vsaj en kilogram, najbolj znan je t. i. avški, ki je na naših tleh pristal leta 1908.

Igor Jurič bo nocojšnji voditelj Globusa. Foto: MMC RTV SLO
Igor Jurič bo nocojšnji voditelj Globusa. Foto: MMC RTV SLO

Veliko večja, kot da nas zadene meteorit, je verjetnost, da na Zemljo pade kakšen del odsluženega satelita ali rakete, ki po vesolju kroži kot odpadek. Pa tudi v tem primeru velika večina padajočih delov zgori v zemeljski atmosferi, preden doseže tla. Dejansko pa ti t. i. vesoljski odpadki predstavljajo vedno večjo težavo v vesolju. Vse odkar je človek začel pošiljati v vesolje satelite, rakete in vesoljske ladje, se je v zemeljski orbiti po ocenah Evropske vesoljske agencije nabralo že več kot 6.000 ton odpadkov. Širša javnost se je vedno večje težave vesoljskih odpadkov verjetno dobro zavedela šele ob gledanju ene zadnjih hollywoodskih uspešnic, ki bo verjetno na bližnji podelitvi pobrala kar nekaj oskarjev. Ostanki ruskega satelita namreč v filmu Gravitacija popolnoma uničijo vesoljsko postajo in povzročijo smrt vseh vesoljcev razen glavne igralke. Ker bi naraščajoča količina vesoljskih odpadkov v prihodnosti dejansko lahko povzročila hudo škodo na satelitih ali pri pošiljanju vesoljcev v orbito, se znanstveniki z veliko vnemo lotevajo reševanja te težave. Prave rešitve za zdaj še ni, se pa pogovarjajo o uničevanju odpadkov tudi s pomočjo laserjev ali pa s posebno magnetno mrežo (podobno ribiški), ki jo razvijajo japonski znanstveniki in naj bi jo v vesolje morda poslali okrog leta 2020.

Oddaja Globus prinaša svet v vaš dom. Izbrane dogodke in pojave voditelja Helena Milinkovič in Igor Jurič s pomočjo dopisnikov in sogovornikov analizirata vsak torek ob 23. uri na 1. programu TV Slovenija. Ogledate si jih lahko v živo ali pa v našem arhivu. Vljudno vabljeni.

Da pa vesolje za človeka, ki je pred 45 leti na Luni prvič stopil na nezemeljska tla, ne predstavlja le nevarnosti, ampak predvsem izziv, dokazujejo prizadevanja vedno več držav, da razvija svoje vesoljske programe. Pri tem prednjačijo azijske države, zlasti nova vzhajajoča svetovna velesila Kitajska. Ta je lani uspela kot tretja država (po Rusiji in ZDA) na Lunino površino pripeljati svoje vozilo, ki so ga poimenovali Žadasti zajec. Žal naj bi se njegovo življenje zaradi mehanske okvare iztekalo prav v teh dneh.

Enega največjih izzivov pri človekovem prodiranju v vesolje zdaj predstavlja potovanje na Mars. Vse vesoljske velesile razvijajo načrte za to veliko pustolovščino. Novembra 2011 so v Rusiji celo dokončali projekt Mars 500 v katerem je sodelovalo šest prostovoljcev, ki so bili 520 dni zaprti v prostorih, identičnih tistim, ki bi jih imeli na razpolago med poletom na Mars in nazaj. Če odmislimo velikanske stroške, povezane z morebitnim poletom in etična vprašanja, ker bi bil to lahko polet le v eno smer, drugih večjih težav očitno ni. Z idejo poleta na Mars in vzpostavitvijo človeške kolonije na njem se ukvarja celo zasebno podjetje, ki je zbralo kar 30.000 imen prostovoljcev, ki bi bili pripravljeni oditi na tako pot.

Pustolovski duh in občutek, da opravljaš pionirsko delo, očitno ljudi še ni zapustil. Vsekakor pa za večino Zemljanov še vedno velja misel nocojšnjega gosta Globusa dr. Tomaža Zwittra: "Če pa premerimo naše osončje, je popolnoma jasno, da je Zemlja daleč, daleč najbolj prijetno telo za človeško življenje. Še najbolj kruta saharska puščava ali najbolj vroči podvodni vrelci so še vedno veliko bolj primerni za življenje kot kateri koli drugi svet v našem osončju!"