Otroci so prepolni čustev in zato sem prepričana, da je prijaznost pomembna na vseh stopnjah izobraževanja, saj se več naučimo v ozračju topline in pozornosti kot pa v ozračju brezbrižnosti in represije. Učenec, ki bo deležen spoštovanja in pozornosti, bo bolje napredoval. Foto: MMC RTV SLO

Nekatere od teh skupin so zaprte in izrazito "učiteljske". Tam si delimo ideje, uspešne projekte, zamisli, si pomagamo z nasveti – prava zakladnica idej in uspešnih pristopov. Spet druge so odprte za vse, podobno in različno misleče, ki se trudimo (s strpnostjo in konkretnimi argumenti) prispevati k izboljšavam ali vsaj prispevati k ozaveščanju o prepotrebnih spremembah.

V skupini, katere skrbnik sem, celo zagovarjamo in podpiramo pluralnost argumentiranih mnenj, brišem le nestrpne in sovražne komentarje. V taki pestri družbi, ki jo v veliki meri omogoča tudi anonimnost (veliko jih sodeluje z vzdevki), je normalno, da se vsi ne strinjamo z vsem napisanim, osnovna človeška kultura pa narekuje vsaj sprejemanje, če že ne spoštovanja stališč drugih.

Jožica Frigelj. Foto: Osebni arhiv

A povsod ni tako. V nekaterih skupinah ima največ "všečkov" in komentarjev ravno najbolj nestrpna in sovražna objava, ki se je verjetno porodila v trenutku hude jeze in brez kakršnih koli argumentov popljuvala šolo po dolgem in počez. In vsi nadaljnji komentarji so le prilivanje olja na ogenj. Verjetno jim botruje grenka izkušnja in je njihovo ogorčenje do neke mere celo razumljivo, a kljub temu – a ni skrajno krivično metati vse v isti koš?

En zdravnik se zmoti, pa je že celo zdravstvo gnilo, en politik ali delodajalec je skorumpiran in že so vsi "banda za postrelit", en učitelj ni po starševskih merilih za njihovega otroka in že je šola totalno zanič. Verjetno sem med prvimi, ki bi šla na barikade za prepotrebne spremembe v šolskem sistemu in res jih je veliko, kar vse "na počez" pa tudi ni "za popljuvat".

In iz prve roke lahko trdim, da bi bilo lahko vse še bistveno slabše, če ne bi ta osovraženi šolski sistem premogel toliko predanih učiteljev, kot jih. Res velikokrat zagovarjam strokovnost učiteljev, še večkrat pa njihovo predanost. Ne verjamem, da bi veliko ljudi zmoglo prenesti vsa ta podtikanja, natolcevanja, obremenitve in pritiske. Učitelji pa gremo čez te ovire. Zakaj? Ker imamo nenehno pred očmi samo končni cilj, in to je otrok.

Ampak ne želim, da postane ta prispevek "ujetega ptiča tožba". Želim spregovoriti o prijaznosti. Pravzaprav o moči prijaznosti.

"Učiteljica, vi ste tako prijazna," velikokrat slišim iz otroških ust in pri tem niti nisem prepričana, ali je to dobro ali slabo. Pojem prijaznost je bil kar nekaj časa sinonim za popustljivost: prijazna vzgoja kot popustljiva/permisivna vzgoja in prijazna šola kot popustljiva šola. A vendar – jaz nikakor nisem popustljiva. Imam trdna stališča, jasne meje dopustnega, čvrste moralne vrednote, ki jih pričakujem tudi od drugih in v uresničevanju zahtev kulturnega sobivanja sem nepopustljiva. Nepopustljiva sem tudi glede znanja, ki mora biti trdno in vsaj v temeljnih postavkah trajno. Kampanjskega učenja ne podpiram in moja pisna ocenjevanja znanja niso duplikati preverjanj. Pravzaprav bi utemeljeno trdila, da sem stroga in zahtevna, ampak otroci kljub vsem tem dejstvom (ali pa ravno zato?) širijo glas o moji prijaznosti. Zatorej o prijaznosti verjetno ne moremo govoriti kot o načinu delovanja, temveč kot o načinu čustvovanja.

Človeška čustva se skozi stoletja spreminjajo. Trenutno živimo v ledeni dobi srca, ki se je začela z industrijsko revolucijo in se nadaljuje v to poindustrijsko dobo. A vendar – otroci so prepolni čustev in zato sem prepričana, da je prijaznost pomembna na vseh stopnjah izobraževanja, saj se več naučimo v ozračju topline in pozornosti kot pa v ozračju brezbrižnosti in represije. Učenec, ki bo deležen spoštovanja in pozornosti, bo bolje napredoval.

A prijaznost je zelo zahteven in kompleksen način čustvenega delovanja, ki presega nasmeh in trenutek pozornosti. Prijaznost opredelijo tudi iskrenost, toplina, zaupanje, potrpežljivost in spoštovanje, stik in dotik. Verjetno bi ob pozornem seciranju našli še kaj. A že omenjene vrednote so več, kot večina dobi ali pričakuje. Kako delovati iskreno tudi ob tveganju, da bomo izrekli neprijetno resnico ali nekaj, kar bo drugega vznemirilo? Ja, če delujemo z inteligenco in taktom, je to najbolj prijazna stvar, ki jo lahko naredimo. Ali pa spoštovanje, ki je polno priznavanje sebe in drugega. Daje drugim prostor, ki si ga zaslužijo. Hkrati je nujen pogoj za reševanje konfliktov. V nasprotju s sodbo, ki je vedno povezana z željo po nadzoru. In sodb je res veliko, vse pa imajo skupni imenovalec: naša šola je zanič.

Najboljši način, da podpremo svoje interese, da najdemo svojo svobodo in bežno ugledamo svojo srečo, pogosto ni neposredno prizadevanje za te cilje, ampak je skrb za interese drugih, pomoč drugim, da se osvobodijo svojih strahov in bolečin, je prispevek k njihovi sreči. Aldous Huxley (pisatelj in filozof) je rekel: "Ljudje me pogosto sprašujejo, katera je najučinkovitejša tehnika za spreminjanje življenja. Po letih raziskovanj in eksperimentov moram reči, da je najboljši odgovor – bodite samo malo bolj prijazni."

Konec koncev je vse zelo preprosto. Ni nam treba izbirati, ali bomo prijazni do sebe ali do drugih. Vseeno je. Da smo le malce bolj prijazni.


Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.