Včasih smo imeli krožke, interesne dejavnosti, učitelja, ki je z veseljem prevzel vodenje in sam naredil načrt dela, in učence, ki so se z veseljem udeležili dejavnosti in tam odkrivali svoje potenciale. Danes pa ... Foto: Pixabay

Prvi i pripada izbirnosti. Celo dvema vrstama: obvezni izbirni predmeti (a ni to zanimiv oksimoron?) in neobvezni izbirni predmeti (skupaj jih je več kot 100). Vsi imajo potrjen učni načrt, cilje in standarde, ocene. Učitelji, ki smejo poučevati posamezen izbirni predmet, morajo imeti predpisano izobrazbo, zato šole ponudijo omejen nabor, pač glede na kader, ki ga imajo. Po drugi strani je izvedba posameznega predmeta omejena z normativi: če ni dovolj učencev za posamezen predmet, se ta pač ne izvaja in so učenci priključeni k predmetu, ki ga mogoče sploh niso izbrali. Pogosto pa se zgodi, da se zaradi normativa učenci združijo in nastane skupina, kjer se, recimo, del učencev uči nemščino prvo leto (ja, tuji jezik pa že mora biti), del se ga uči drugo leto in del že tretje leto. Medtem ko eni pridobivajo šele osnove, drugi že dokaj tekoče govorijo.

Jožica Frigelj. Foto: Osebni arhiv

Če še tako leporečimo o diferenciaciji, nihče v taki skupini ne napreduje tako, kot bi sicer lahko. Toliko o izbirnosti! Včasih smo imeli krožke, interesne dejavnosti, učitelja, ki je z veseljem prevzel vodenje in sam naredil načrt dela, in učence, ki so se z veseljem udeležili dejavnosti in tam odkrivali svoje potenciale. Danes pa ... Učitelji polnimo delovno obveznost, predpisan imamo učni načrt, predpisane standarde znanja, predpisano število ocen, učenci pa skoraj nobenega veselja več, saj jih res veliko že konec oktobra išče pot, kako bi se izpisali, ker imajo vrh glave vse te izbirnosti.

Drugi i pripada izjemam. Statusi takšnih in drugačnih športnikov, kulturnikov. Časovne prilagoditve oz. dogovori glede ocenjevanja, ki večinoma še bolj spodbujajo kampanjsko učenje, kot ga že sam sistem sploh. Vse skupaj je zelo opazno pri vseh, ki trenirajo dnevno, saj se niti slučajno ne učijo sproti, ampak čakajo na najavljeno ocenjevanje. Med poukom so utrujeni. Ne delajo niti domačih nalog, da bi vsaj minimalno sproti ponavljali ali utrjevali. Ob dogovorjenem datumu se "naučijo" snov, ki jo potem takoj pozabijo, saj imajo dogovorjen že datum ocenjevanja nekega drugega predmeta. Od enega datuma do drugega. Nato pa pride še pisno ocenjevanje in se morajo spet ponovno vse naučiti, ker je snov že davno izpuhtela.

Dvojno delo poleg vseh izjemno napornih treningov in tekmovanj. Čeprav se za trenutek ocenjevanja naučijo celo za 4 ali 5 in tudi zaključna ocena je na podlagi tako pridobljenih zelo lepa, je njihovo znanje večinoma kot ementalec: več lukenj kot sira. Ostali učenci negodujejo, saj njihov prirojeni čut za pravičnost takih privilegijev niti ne tolerira niti ne razume.

Tretji i pripada inkluziji. Smo se že kdaj resno vprašali ali inkluzija pri nas deluje? Dejstvo je, da število otrok s posebnimi potrebami narašča. Najbolj resna in verodostojna informacija so trenutno rezultati NPZ-ja, ki pokažejo porazen uspeh otrok s posebnimi potrebami. Ostajajo zadaj, daleč zadaj. Je to sprožilo kakšno spremembo? Kje pa! V zdajšnjem šolskem sistemu zato ti otroci večinoma nimajo veliko možnosti. Seveda govorim o tistih resničnih, ne o tistih, ki so izsilili odločbo zato, da so jim zdaj legalno omogočeni privilegiji in lenarjenje. Na papirju inkluzija mogoče celo deluje, smernice za delo s temi otroki so strokovne, nedvomno, žal pa ne upoštevajo pomembnosti pogojev za izvedbo in so zato večinoma stran vržen čas. Sizifovo delo. In kot take – neuporabne. Pa si oglejmo zgolj nekatere prilagoditve: otroku se v razredu omogoči umik v tihi kotiček za več individualne obravnave. (V oddelku s 26, 27 ali celo 28 učenci lahko o tihem kotičku le sanjamo. Torej ga nimamo. Individualne obravnave ni.) Po potrebi odhod iz razreda v spremstvu spremljevalke (ta, seveda, ne obstaja), miren prostor za individualno delo zunaj razreda (takega prostora šole večinoma nimajo, če bi ga imele, pa otrok tam nikakor ne more biti sam, "rezervnih" učiteljev ni).

Zdi se banalno, a resnične ovire niso nedodelane smernice, temveč njihova neizvedljivost v praksi. Učitelje smo "izobrazili" s "schnell kurzom posebnih potreb", predavanje za učiteljski zbor Koncept dela z otroki z učnimi težavami pa me je ponovno utrdil le v prepričanju, da celoten fiasko leporečenja ne rešuje niti trenutnega stanja, kaj šele, da bi usmerjal dolgoročno strategijo, temveč zgolj razvija umetnost prelaganja odgovornosti za neuspeh in neučinkovitost na nekoga drugega.

Odkar sem učiteljica, se v šolskem prostoru vedno zdi tako: na vrat na nos se nečesa lotimo, nečesa, kar je peščica nekje (po/pre)brala, da bi lahko prihranilo kakšen cent, ali pa je le v trendu z "razvito" Evropo in – evo ti ga na ‒ že je v zakonu. Vse skupaj podtaknejo učitelju in apelirajo na njegovo vest in poslanstvo. Predvsem pa se čisto nikoli ne vprašamo po vzrokih, vedno le z nekimi kvaziukrepi blažimo posledice. Smo zgrešili v vzgoji, v izobraževanju, v zgodnjem všolanju in pomanjkanju časa za svobodno igro, v permisivnosti, v nesmiselnih učnih nalogah ali v prenizkih pričakovanjih, v pretirani storilnostni usmeritvi, v neskončnem formaliziranju in objektiviziranju ter s tem odtujevanju, v prevladujočem hedonizmu, v nerealnih pričakovanjih staršev …? Nešteto vprašanj, nobenega odgovora.

Le koliko časa bo še to zdržalo?


Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.