Prepogosto se vzroke za neučinkovitost šolskega sistema išče v prenatrpanih učnih načrtih in veliki zbirokratiziranosti učiteljskega poklica. Foto: Pixabay

Nekako se je ta slovnična kategorija po "politični liniji" zalezla v vsakdanje izrazoslovje: treba bi bilo, potrebno je omogočiti, če bo … bo, bi morali …

Nad načinom izražanja sem se zamislila že, ko sem pred časom na Facebookovem profilu Kakšno šolo hočemo objavila vabilo na javno razpravo civilne iniciative, pa me je eden od komentatorjev kar takoj pobaral: "Kakšen pa je cilj te razprave?"
"Opozarjati, diskutirati, iskati vzroke, predlagati rešitve," sem mu takoj odgovorila.
"Do kakšnih rešitev pa ste v času delovanja civilne iniciative že prišli in kje so upoštevane?" je vztrajal. "Šment," sem se začudila po hitrem premisleku, "saj res! V vseh teh letih delovanja … kaj res ostajamo le na ravni kritizerstva?" Ne, saj ne …

Z opozarjanjem na pretirano uporabo učbenikov in predvsem delovnih zvezkov smo dosegli vsaj to, da se je marsikateri učitelj zamislil ali resnično potrebuje vsa ta gradiva. Da ne omenim poskusa izdelave načrta učinkovite oskrbe z učbeniki, ki pa je zaradi zamenjave šolske oblasti ostal v ne vem katerem predalu ministrstva.

Jožica Frigelj Foto: Osebni arhiv

Potem poskus racionalizacije šolske zakonodaje – študija opravljena, a ne aplicirana, spet zaradi zamenjave šolske oblasti. Pa sodelovanje v delovni skupini za izdelavo predloga za sistemsko rešitev pripravništva in zaposlovanja mladih. Ukinjena. In Svet praktikov kot posvetovalno telo ministrstvu, ki pa je bil – glej si ga, zlomka – razpuščen pred zamenjavo vodstva na ministrstvu.

Od vsega začetka javnega delovanja pa opozarjamo tudi na pomen stroke ter na tiste "perle" med učitelji, ki si ne dajo vzeti ne avtoritete ne avtonomije in ne glede na vse neživljenjske predpise in ukrepe inšpekcij še vedno in vztrajno delajo tako, da je dobro za učence. Najboljši učitelji namreč usmerjajo pozornost ne toliko v naprej do podrobnosti načrtovano "prezentacijo" snovi, v "pokrivanje" učnega načrta in zbiranje ocen, temveč v smiselno prilagajanje pouka učenčevemu predznanju, v neprestano spremljanje učinkov svojega dela in z uvajanjem raznolikih metod v spodbujanje učencev k zavzetemu, dejavnemu in poglobljenemu učenju. Usmerjajo pozornost v vzgojno delovanje tukaj in zdaj, ker le tako deluje dovolj učinkovito.

A ob takem delu se jim lahko zgodi odkrito neodobravanje marsikoga: kolegov, vodstev šol, nerazumevanje staršev in posledično nadzor šolske oblasti v obliki inšpekcije ali strokovno svetovanje v izvedbi Zavoda za šolstvo. Učitelj, ki ima visoko zastavljene cilje do sebe in svojih učencev, večinoma ni zaželen in ima na svoji poti številne ovire, ker je – če ne drugega – tudi nenehna "slaba vest" preostalim.

Prepogosto se vzroke za neučinkovitost šolskega sistema išče v prenatrpanih učnih načrtih in veliki zbirokratiziranosti učiteljskega poklica. Učitelji smo postavljeni na raven izvajalcev umotvorov drugih in na raven piscev zapisnikov. A po sistemu "spreminjajo me" in ne "spreminjam se" preprosto ne deluje. Še učinkovitega načina nagrajevanja odličnih učiteljev nimamo. Tako učitelji "perle" prepogosto utihnejo, se "adaptirajo" na povprečje ali se zgolj prenehajo boriti z mlini na veter, kot se potuhnejo učenci "perle", ker jih kot družba ne znamo motivirati in spodbujati v njihovi odličnosti, ustvarjalnosti. Spodbujamo, delujemo na povprečju. Kupi papirjev, individualiziranih programov za nadarjene, otroci pa se želijo skriti v povprečju, da bi ne izstopali. Kot si večinoma ne želijo izstopati odlični učitelji.

Cankar je bil res prerok. Še vedno družba ceni učitelje, ki so pridni, ubogljivi, take, ki slepo sledijo navodilom, receptom in se ne vprašujejo niti zakaj niti kaj pa če … Tisti pa, ki dnevno iščejo odgovore na številne zakaje, ki pogosto najdejo tudi odgovor na vprašanje kako, tisti pa ostajajo prezrti ali celo nezaželeni. Motivirani ali celo stimulirani? Niti v sanjah. Še "hvala" ali pa "to si pa dobro naredil" sta izginila iz besedišča.

Pred dnevi mi je znanka rekla: "Ravno berem tvoj članek … kapo dol, podpišem vse ... ampak – a se sploh splača? A vidiš, kaj se Mercu dogaja?"

Kislo sem se ji nasmehnila. Ne vem, ali se splača. Nimam pojma. Sadov (še) ni. Ampak čisto preprosto ‒ jaz drugače res ne morem.


Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.