Nekaj je, očitno, hudo narobe s šolskim sistemom, ki je tako ali tako dežurni krivec za vse. Verjetno pa je res nekaj narobe s poukom prvega jezika, ki ne nudi izgradnje bogatega besedišča. Foto: BoBo

Moderno je posegati v pogovorni jezik: eno minuto zdej, še vedno sem frej, zato kasnej, lepo bo kot prej … Včasih pa je izbor besed milo rečeno neposrečen: ko naju zadane, da dih nama vzame, še prej pa se vname, brez odvečne krame … "O sancta simplicitas (o, sveta preproščina/neumnost)!" je nekoč vzkliknil Jan Hus.

Mene vse skupaj spominja na Neznalčka (zgovorno ime, kajne?), junaka otroške trilogije (avtor N. Nosov), ki je tudi pesnil pesmi takoj, ko je doumel rime: "Žurko bil nekoč je lačen, pogoltnil je likalnik mlačen." "Kajšekec pod blazino ima kolač z rozino." Seveda sta Žurko in Kajšekec takoj protestirala, Žurko ni nikoli goltal likalnika, kaj šele mlačnega, Kajšekec ni imel pod blazino nobenega kolača, kaj šele takega z rozino.

Danes ne protestira nihče, čeprav je dejstvo, da Neznalček ni nikoli hodil v šolo, mi vsi pa smo. V šolo so zagotovo hodili tudi razni komentatorji (pa ne le oni), pri katerih je presunljivo pomanjkanje besedišča nedvomno vzrok, da se poslužujejo plebejske komunikacije, ki je večinoma sestavljena iz ponavljajočih se praznih fraz in všečnih floskul: spisal je kolesarsko pravljico … v anale se bodo zapisali z nogometno pravljico … bliža se božična pravljica … plezalni spektakel … navijaški spektakel … treba je … poglejte, pomembno je … morali bi … Kar vse je sprejemljivo. "O sancta simplicitas!" bi spet vzkliknil Jan Hus.

Nekaj je očitno hudo narobe s šolskim sistemom, ki je tako ali tako dežurni krivec za vse. Verjetno pa je res nekaj narobe s poukom prvega jezika, ki ne nudi izgradnje bogatega besedišča. Je vzrok iskati v umetni delitvi pouka jezika na delo z umetnostnimi in neumetnostnimi besedili ali zgolj v izrazito podrejenem položaju deleža za umetnostna besedila? Zagotovo bo prej ali slej razpisana študija na to temo, do takrat pa lahko le ugibamo.

Ugibanju se že zdaj pridružuje tudi gimnazijski maturant, ki je takole komentiral maturitetni esej oz. splošno maturo: "Namesto ideala odgovornosti, ustvarjalnosti in samozavesti jim je vcepljala ideal reprodukcije tujih misli in besed, ideal, ki med zvezde povzdiguje intelektualno lenobo in družbeno pasivnost." Naj mladeniča na začetku študijske poti opomnim, da bo zelo verjetno čez nekaj let lahko podobno ugotavljal ob diplomski nalogi, ki pa bo zaradi splošnega pomanjkanja znanja jezika (pa ne le njegovega) pred potrditvijo potrebovala celo lektorja.

Hkrati pa bi mu rada sporočila, da je pravzaprav negiral samega sebe, saj je s tem mnenjem dokazal, da mu že zaradi javne objave takšnega prispevka niti odgovornosti niti ustvarjalnosti in samozavesti ne primanjkuje. Kar je pa po svoje celo presenetljivo, saj smo res uspešno na poti razvijanja intelektualne lenobe in pretiranega poenostavljanja. Poznate Ustavo v stripu, namenjeno osnovnošolcem? Ne le, da je, vsaj po mojem mnenju, popolnoma neprimerno tako poenostaviti, da ne rečem kar izkriviti, temeljni državni dokument, menim tudi, da je to podcenjevanje otroškega intelekta in dojemljivosti. Res "sancta simplicitas".

Kot je podcenjevanje strokovnega znanja Peticija za spremembo šolskega sistema, ki – med drugim – predlaga tudi, da se "iz Učnega načrta izloči balast s pomočjo učiteljev in staršev".
Najprej popravek v slovničnem številu: učni načrt ni eden, učnih načrtov je več. Pravzaprav ima vsak predmet svojega. In drugi popravek: v učnih načrtih ni balasta. So cilji, so standardi znanja, so medpredmetne povezave, so didaktična priporočila in še kaj. Balasta pa ni. Etimološko je, namreč, balast pomorsko strokovni pojem, ki označuje potreben tovor, predvsem zaradi stabilnosti plovila, ki pa se po potrebi lahko odvrže. Analogno tej opredelitvi je torej v učnih načrtih vse potrebno za stabilnost oz. – preneseno – za stabilno kontinuiteto izgradnje znanja. Tisto, kar pa bi lahko kar tako odvrgli, ni opredeljeno. In če pogledam definicijo balasta še naprej: balast je tovor, ki nima ekonomske vrednosti. Verjetno pa v tem grmu tiči zajec, saj večina trenutno ne vidi ekonomske vrednosti določenega znanja.

Škoda, da nas je kapitalizem že tako zasvojil, da na vse gledamo le še skozi ekonomsko vrednost. In dokler bo tako, bo "znanje je vrednota" le še ena floskula plebejske komunikacije, "sancta simplicitas" pa osnovno vodilo ravnanja in delovanja.

Umberto Eco je nekoč dejal: "Dobra (splošna) izobrazba pomeni 20 let prednosti na poklicnem področju." Smo pripravljeni to kar spregledati?


Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.