Ko so se spreminjali in nič kolikokrat posodabljali učni načrti, nisem mogla vstati, reči, da se me to ne tiče, da mi ni všeč, in oditi. Foto: BoBo

Vseh tistih igric in manipulacij pa že po moralno etični plati ne razumem, po človeški pa sploh ne. Verjetno sem še najbolj podobna oslu Benjaminu iz Orwellove Živalske farme in ravno tako glasen zagovornik njegove sedme zapovedi: "Vse živali so enakopravne."

In tako, kot so živali blejale, čivkale, meketale in kokodakale "štiri noge dobro, dve nogi slabo", sem bila tudi jaz prepričana, da mi bo v samostojni Sloveniji dobro. Saj ne, da mi je bilo v Jugi slabo, kje pa, daleč od tega, a bilo je očitno, da tako ne bo več moglo iti naprej. Pa da izstopimo, dokler še lahko. Zato sem bila takrat "za". Kot velika večina.

In resnično sem verjela, da v samostojni Sloveniji ne bo (po Orwellovo) "nobena žival spala v postelji". V naši državi pa res ne! Sledila so obdobja, ko ni "nobena žival spala v postelji" (vsaj očitno ne), potem so prišla obdobja, ko ni "nobena žival spala v postelji z rjuhami", pa vse do današnjih dni, ko "so vse živali enakopravne, le ene so enakopravnejše od drugih".

Če dobro razmislim – saj se pravzaprav ni zgodilo nič posebnega, vedno je bilo tako, vedno je bil in verjetno vedno bo nekdo "enakopravnejši" od nekoga drugega. Kar pa je posebnega, je dejstvo, da se zadnja leta prav vsi nenehno ukvarjamo le s temi "enakopravnejšimi". Pravzaprav vse skupaj meji že na pravi fenomen. Fenomen izjemno uspešnega manipuliranja, "nategovanja" širokih ljudskih množic po načelu "več je manj". Glasno in odkrito obsojanje nemoralnosti in nepravičnosti, vsi se zgražamo, zgodi pa se – NIČ! Pravzaprav, če še malce pomislim, je vse skupaj zelo prefrigana igra: vsi se ukvarjamo z nekimi kvazi pomembneži, zgodi pa se nič. "Psi laju na karavane, a karavane prolaze …." (Bajaga).

Pa ne bom o politiki, jaz nisem kot tisti poslanec, ki je nekoč jasno in glasno izjavil, da pač zapusti svoj poslanski sedež in gre ven, kadar ima govor kdo, ki ga noče poslušati. Jaz – žal – nimam takšne službe, da bi lahko vstala in odšla, ko nekdo kvasi neumnosti ali mi preprosto ni všeč.

Jožica Frigelj. Foto: Osebni arhiv

Ko so se spreminjali in nič kolikokrat posodabljali učni načrti, nisem mogla vstati, reči, da se me to ne tiče, da mi ni všeč, in oditi (no ja, lahko bi rekla, upošteval pa tako in tako ne bi nihče). Da se ne strinjam, da iz učnih načrtov izginjajo vzgojne vsebine in jih nadomeščajo nove in nove izobraževalne, sicer s cilji opredeljene, a kljub temu vsebine. In vse so tako izjemno pomembne, da se nimamo več časa ukvarjati niti z otroki niti z vzgojo.

Nisem mogla vstati in oditi, ko so "vzgojne" predmete preimenovali v "izobraževalne", ker so se "enakopravnejši" odločili, da so vsi predmeti enakovredni in da je vzgoja manj pomembna, zaradi svoje majhnosti in ozkoglednosti pa niso bili zmožni videti dodane vrednosti vzgojnega delovanja tudi v okviru učnega predmeta.

Nisem mogla vstati in oditi, ko se je res dobra ideja o opisnem ocenjevanju sprevrgla v objektivizirano skrpucalo, ki ne služi ničemur. Ne morem vstati in oditi niti ob dejstvu, da ocenjevanje ne služi znanju, temveč selekciji in le deli otroke na dve skupini: na zmagovalce in poražence. In ko smo naredili korak nazaj in vrnili številčno ocenjevanje v 3. razred, tudi ne.

Vstala in odšla bi tudi ob vedno večjih nesmislih, ko so pomembni le papirji: poročila, zapisniki, (samo)evalvacije, in ne odnosi. Ko ob poškodbi otroka najprej razmišljamo o zapisniku (močno karikiram!), ki bo zadovoljil zavarovalnico ali morebitnega inšpektorja, odvetnika, namesto da bi pomagali otroku. Ko lahko v razredu vegetiram, vzorne priprave pa dokazujejo, da sem "kul" učiteljica. Ja, z veseljem bi vstala in odšla!

In niti slučajno ne morem vstati in oditi, ko se osnovna šola sprevrača v institucijo izbirnosti in izjem: obvezni in neobvezni izbirni predmeti, interesne dejavnosti, statusi vrhunskih in perspektivnih športnikov in umetnikov, posebne potrebe "navzgor" in "navzdol", vedenjske posebnosti, ki naj se jim prilagaja vse vesoljno stvarstvo, tisti, ki nosijo drago blagovno znamko, in tisti, ki je ne, tisti, ki imajo posebno malico od doma, in tisti, ki je sploh nimajo ...

Ne morem vstati in oditi niti ob nesmislih, kot so razni projekti: šola je dolgočasna – pa že vpeljemo projekt Popestrimo šolo. Otroci ne znajo brati in pisati ‒ potrebujemo projekt razvijanja bralne pismenosti. Otroci preveč sedijo in že se najde projekt, ne eden, celo dva - Fit in Zdrav življenjski slog, po novem pa tudi poskus Razširjenega programa, ki bo zagotavljal vsem otrokom gibanje vsak dan. Odgovornega vedenja do okolja se bodo pa naučili zaradi projekta Eko šola. In vse šole bodo naravnost fantastične zaradi projekta (no ja, zdaj že nekaj časa obvezne) samoevalvacije. Na koncu pa ugotavljamo, da so otroci bralno nepismeni, da ne znajo povezovati znanja v koncepte, da ne premorejo osnovnih moralnih vrednot, da šola že davno ni več tisto, kar naj bi bila, t. j. vzgojno-izobraževalna institucija, da papir prenese vse.

Ne morem vstati in oditi. Dolgo sem se borila, zdaj pa bi … vstala in odšla! In kričala bi zraven: "Zemlja, ustavi se, jaz hočem izstopiti!" A verjetno je/bo tudi ta privilegij dan le "enakopravnejšim".


Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.