Osebno sem mnenja, da ocenjevanje, takšno kot je, v osnovno šolo sploh ne sodi. Vsi otroci bi morali napredovati, ocene pa kaj malo povedo o napredku, so pa vedno dokončne. Foto: MMC RTV SLO

Sem pa tudi glasen kritik vseh bedastih predpisov, papirjev, ki se ne le podvajajo, ampak celo četverijo, vseh formalizmov, ki omejujejo učitelja v njegovi ustvarjalnosti, kritik odsotnosti vzgojnih prijemov in negiranja moralnih vrednot.

Ogromno se je v teh letih nabralo, vsaka aktualna oblast mora na vsaj nekaj področjih pustiti svoj pečat – velikokrat brez premisleka in brez preverjanja ali "novost" sovpada z drugimi predpisi in ali je v praksi sploh izvedljiva. Večina pomembnih sprememb je javnosti skrita ali zgolj površno predstavljena, čeprav je pri nas že kar ustaljena praksa, da se o šoli odloča na tržnici in pri mesarju, saj je splošno znano, da se na šolo spozna vsak, ki jo je kdaj obiskoval.

Šalo na stran – spremembe so nujne in dobrodošle, a kljub temu je strašljivo, da se večina uvaja brez tehtnega premisleka. Eden (naj)večjih nonsensov je Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja, saj problemov ocenjevanja znanja ne rešuje. Zakaj pravim problemov ocenjevanja?

Vrsto let sem poučevala v 1. razredu in vse je bilo super, dokler ni bilo treba začeti ocenjevati. Danes poučujem angleščino v 4. in 5. razredu in vse je super, dokler ni treba začeti ocenjevati. Vsaj tri oz. šest ocen v šolskem letu (odvisno od števila ur predmeta na teden), pri čemer ne sme biti več pisnih kot ustnih. Pa ne zadnjih nekaj dni pred konferenco, ne več kot dvakrat v tednu, standardi, kriteriji, točkovnik, diagrami … Javnost ocenjevanja in hkrati varstvo osebnih podatkov. Preverjanja prej, analize potem.

Dejstvo pa je, da se učenci učijo, če je pouk zanimiv, če so smiselno vpleteni v naloge, če jim delo predstavlja izziv. Z ocenjevanjem po enakih merilih za vse pa dosežemo ravno nasproten učinek. Učenec za svoj trud, delo in dosežek dobi recimo 3. Kakšno sporočilo je to? Smo mu povedali, da se je res potrudil, dobro delal in fantastično napredoval, ali pa da v zadnjem času ne dela dovolj in je zato njegov napredek počasnejši, kot bi lahko bil? Nič od tega! Povedali smo mu le, da je slabši od "Matica", ki sedi v klopi zraven njega in je dobil 4.

Foto: Jožica Frigelj. Osebni arhiv

Osebno sem mnenja, da ocenjevanje, takšno kot je, v osnovno šolo sploh ne sodi. Vsi otroci bi morali napredovati, ocene pa kaj malo povedo o napredku, so pa vedno dokončne. Angleščina, 19. 10., nezadostno 1. Ne glede na to, da otrok že 26. 10. popolnoma pravilno uporablja present simple, je njegovo znanje nezadostno 1.

Tudi zato se vedno znova pojavljajo pobude, da bi bilo treba ocenjevanje ukiniti. A če naj bo znanje vrednota, potem neko vrednost mora imeti. Ta pa ni nujno številka. Z objektiviziranjem ocenjevanja se ukvarja že malodane vsak in raznovrstni poskusi z bolj ali manj prodornimi teoretiki, z bolj ali manj usposobljenimi učitelji ter bolj ali manj ozaveščenimi starši na koncu pripeljejo nazaj na začetek – k ocenjevanju s številkami od 1 do 5.

Že v desetletjih štejemo čas, ko se je uveljavilo besedno ocenjevanje tako imenovanih "vzgojnih" predmetov, a jih je Bela knjiga leta 2011 ukinila. Kljub ugotovitvam, da večina staršev ne podpira številčnega ocenjevanja pri teh predmetih niti ga ne podpirajo učitelji 1. in 2. triletja, podprli pa so ga učitelji 3. triletja, večina ravnateljev ter skupina specialnih didaktikov s slovenskih fakultet. Mnenja učencev so seveda popolnoma nepomembna.

Ob 10. obletnici devetletke se je v 3. razred osnovne šole vrnilo številčno ocenjevanje in je zamenjalo sicer zobjektivizirano opisno skrpucalo, ki pa je nastalo iz čudovite ideje opisnega ocenjevanja. Ocenjevanja, ki bi otrokom na njim razumljiv način povedalo, kaj že znajo, česa še ne in kako bi se to lahko naučili. Ampak ne! Ob splošnem navdušenju nad številčno oceno tudi kot disciplinatornem in selektivnem sredstvu smo rajši znižali merila, da je zdaj že polovica populacije odličnih in se jih v nadaljevanju okrog 80 odstotkov vpisuje na fakultete. Probleme ima pa učitelj, ki se takega popuščanja ne gre.

Kljub vsemu pa se z nekimi "inovacijskimi" projekti nenehno trudimo spremeniti miselnost o edinstvenosti številčnih ocen. Tako se je leta 1998 začelo eksperimentalno uvajanje Evropskega jezikovnega listovnika (EJL) v pouk tujega jezika, trajalo 7 let, sledila je faza implementacije oz. nadaljnjega uvajanja najprej v osnovno šolo in potem še v srednjo.

Jezikovni listovnik gradi na "can do" (zmorem) izjavah in nudi učencu, učitelju in staršem kakovostno povratno informacijo o otrokovem znanju. Po fazi implementacije je sledilo zaključno poročilo, v katerem je dokazano bistveno več prednosti kot pomanjkljivosti uporabe listovnika, a se ga danes, kljub morebitnemu osebnemu entuziazmu, ne uporablja niti kot pripomoček pri pouku in/ali ocenjevanju znanja.

So pa stvari že tako daleč, da se vsakodnevno srečujemo in borimo le še s posledicami tega: z naveličanimi, nezainteresiranimi, utrujenimi otroki, ki jim je vse "beda", ki jim najpozneje v 4. razredu usahne radovednost in jih zanima le še "a je za oceno". Vendar ocena ni še nikoli nikogar naučila, kako zmagati, niti mu ni povedala, zakaj je izgubil. Prepričana sem, da bo ocenjevanje v šoli prisotno še lep čas, vseeno pa kaže daljnoročna prizadevanja usmeriti v ukinjanje, kratkoročna pa v načine, ki so izvedljivi tukaj in zdaj, a so mogoče vsaj pravičnejši od obstoječih. V takšno ocenjevanje, ki spodbuja rast učencev in krepi njihovo samozavedanje, v takšno, ki spodbuja učenje in željo po znanju.

Pogosto kreatorjem šolskega sistema očitamo, da uvajajo spremembe "ad hoc", brez potrebnih analiz in evalvacij. Področje ocenjevanja ima bogat nabor raziskovalnih poročil o uspešnih in uspešnejših pristopih, tudi pri nas, a se večinoma končajo z ugodnim raziskovalnim poročilom, ki pa ne prinese potrebnega epiloga. Korenita prenova šolskega sistema bi namreč zahtevala spremembo miselnosti vseh udeleženih v šolskem sistemu: učiteljev, učencev, vodstev šol in tudi staršev. Smo na to res pripravljeni?


Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.