Ko sem včeraj prišel pogledat na Trg republike, me je presenetilo število ljudi, ki so prišli protestirat. Vedel sem, da je med njimi gotovo nekaj takih, ki verjamejo, da je na svetovnem trgu pomanjkanje čipov, ker so vse porabili za cepiva, in da se cepljeni svetijo pod posebnimi lučkami, ker so v njih biomarkerji. Toda masa, ki se je zbrala pred hramom demokracije, je bila veliko več od tega.

Radijski kolega me je prosil, če lahko posnamem kakšno izjavo, vendar me je radovednost popeljala dalje, posnel sem jih kar nekaj, s še več ljudmi sem se pogovarjal brez mikrofona. In pred menoj niso stali ljudje, ki sem jih videval stati in tudi nadlegovati pred RTV-jem, ljudje, ki so celo nasilno vdrli v studio. Tam so bili tudi oni, a v takšni množici so bili v manjšini.

Gospa srednjih let je res prepričana, da je končni cilj vsega, kar se dogaja, prisilno cepljenje. Verjame, da obstajajo zdravila, kot je ivermektin, ki pa so jih prepovedali. Moti jo, ker nihče ne spodbuja zdravega načina življenja, gibanja, zdrave prehrane. Vladne ukrepe dojema kot usmerjene proti ljudem, ne za njih. "Čuti se poniževanje lastnega naroda." Ves gnev urejene gospe se je na koncu zgostil v: "Oprostite, ampak f*** off!"

Pred mikrofonom se je znašla starejša gospa, ki je iz Štajerske prišla na protest za svoje otroke in vnuke. Rekla je, da noče, da bi bili sužnji in poskusni zajčki.

Starejši gospod je prišel, ker verjame, da so ukrepi protiustavni. Je pravnik, ki je na zadnjih volitvah obkrožil za največjo vladno stranko, zdaj pa njeno vladanje imenuje diktatura. Sprašuje se, kje je demokracija. Poročanje v medijih dojema kot selektivno. "Pred kratkim ste poročali, da je sto postelj praznih, ker ni medicinskega osebja. Kdo je odgovoren za to?!"

Skupina študentov, ki se je opredelila za leve, v parlamentu ne vidi nobene alternative, vse politične stranke so po njeno iste, celotna politična struktura je izgubila njihovo zaupanje. Ukrepi po njihovem mnenju gredo predaleč.

Pogovarjal sem se z ljudmi z različnimi teorijami, od katerih številne gotovo ne bi prestale preverjanja dejstev, a skupno jim je bilo, da čutijo prisilo, zlaganost političnih elit in globalnega kapitala, ki stavijo na zastraševanje, celo ščuvanje in vzvode oblasti, ki so že bili videni v zgodovini. Vsekakor pa so ljudje prepričani, da ne delujejo na etičen pogon.
V številnih možganih in telesih so močno aktivirani mehanizmi za preživetje. Ko jim govorijo, da so neumni, neizobraženi, nesolidarni, se to samo še stopnjuje.

Podlago so naredili zapore države, policijske ure, številni absurdni ukrepi, nenehna izpostavljenost zastraševanju in katastrofičnim scenarijem. Priča smo kolektivni psihozi in misel, da ta ni naključna, je lahko nevarna kot virus. Zelo hitro lahko sproži poplavo vprašanj, ki zamajejo temelje samoumevnosti sveta. In v takem družbenem okolju napetosti, nestrpnosti in sovraštva, ko se zdi, da je sistem v taki entropiji, da se lahko samo še pogrezne sam vase, je dovolj, da nekdo prižge vžigalico in razplamti se lahko požar, ki ga ni mogoče ustaviti.

Včeraj je požar skušala zanetiti skupina, ki nikakor ni odražala volje množice. Bila je kot to, čemur je ta množica nasprotovala, to je pridiganje iz vseh smeri ex cathedra in postavljanje nad ljudi, prepričana je bila, da ve, kaj je najbolje za vso to brezimno maso. To naj bi bilo nasilje. Toda problem je, da ta masa ni brezimna, v njej je bilo tisoče posameznic in posameznikov z imeni in priimki, svojimi osebnimi zgodovinami, zgodbami, telesi, čuti, mislimi, travmami, spomini. In med njimi zagotovo ni bilo soglasja za to, kar se je zgodilo.

Tukaj ne gre za vprašanje leve ali desne politične pripadnosti, ne gre za podaljšek kolesarskih protestov, ne gre za nadaljevanje vstaj, ki jih je sprožil bizaren sprožilec, kot so radarji. Preživetveni nagoni so aktivirani veliko bolj. Tukaj ne gre samo za virus, cepiva in bolnišnice. Ljudje so utrujeni, vse skupaj traja že predolgo. Val za valom so bolj načeti. In če morajo potem podpisati, da privoljujejo v nekaj, o čemer jih s pokroviteljsko oblastniško držo niso prepričali, gre pa za njihova telesa, njihove osebnosti, njihovo zdravje, ob tem pa tudi prevzemajo odgovornost za to, še posebno če vse več ljudi priča o učinkih, ki naj jih ne bi bilo, učinkovitost pa ni takšna, kot se je zatrjevalo, se solidarnost lahko zazdi kot predmet manipulacije. Tukaj ne gre za racionalne argumente, gre za čustva, strahove. In strah, ki izrazito prevladuje na vseh straneh, je strah pred smrtjo. Ta kaže na katastrofalno stanje naše civilizacije, ki je popolnoma zgrešila smer. K temu je, roko na srce, prispevalo tudi mehanicistično razmišljanje. Ljudje se ne dojemajo kot skupek atomov. Toda kaj sploh še pomeni biti človek v obdobju korone?

Struktura oblasti pred seboj ni videla ljudi, sicer ne bi množice, v kateri so bili mladi, stari, moški, ženske, otroci, mamice z dojenčki, starejši, ki se zavedajo, da spadajo v ranljivo skupino, a raje tvegajo življenje kot svobodo, razgnala s tako pretirano uporabo sile. Videla je tiste, ki predstavljajo nevarnost za javno zdravje, predvsem pa tiste, ki ogrožajo njeno moč.

Ljudje so začeli bežati, v njihovih očeh so bile solze. Izpred parlamenta so se še vedno slišali poki, policija je uporabila vodni top, ko sem na Kongresnem trgu zagledal skupino starejših ljudi z rdečimi očmi. Opisovali so, kako so začele leteti nogometne bakle in pokati petarde, vse dokler ni policija odgovorila s solzivcem, ki ga je metala v množico. Znašli so se v ostrem oblaku in začeli bežati.

Starejši gospod je v solzah govoril, kako je prišel, ker se ne strinja s segregacijo in diskriminacijo. Ne vidi racionalnih argumentov, vidi delovanje režima.

Enoznačnega odgovora na vprašanje, kdo so tisti, ki nasprotujejo vladnim ukrepom, ni, množica je preveč pisana. Obstajajo pa ljudje, ki so se, tudi če niso bili na protestu in so samo v miru želeli popiti pijačo v kakšnem lokalu v središču mesta, nadihali solzivca. Protestnikov zdaj gotovo nihče ne bo več prepričal, da jim oblast s svojimi ukrepi želi dobro, da gradi na zaupanju in skupnem dobrem. Edino, kar še vidijo, sta represija in prisila.

Skupina Niet je že v osemdesetih, v obdobju nekega drugega režima, prepoznala Ritem človeštva:
... in vsaka oblast
pomeni policijo
in vsaka policija je orožje
v surovih rokah
in vsako orožje prinaša
trpljenje
in vsako trpljenje se
sprevrže v upor
in vsak upor tiho
preraste v revolucijo
in revolucija prinaša novo
oblast.

Toliko solz, kot včeraj v Ljubljani, že dolgo ni preteklo. Ne samo zaradi solzivca.