Okoli 1000 odločevalcev in odločevalk z vsega sveta, ki so sodelovali v raziskavi Česa se moramo bati v 2019, je reklo naslednje; skoraj vsi, 90 %, pričakujejo, da se bodo gospodarski in politični konflikti med velesilami letos zaostrili. To nas mora skrbeti.

Smo namreč v zelo vznemirljivem obdobju, ko se svet res postavlja na nove temelje, pretiranega zaupanja, da bodo znali navigirati med izzivi, cepljenimi s populizmom, zavajanjem in lažmi, pa, z redkimi izjemami, aktualen nabor svetovnih voditeljev in voditeljic ne vliva. Vprašanja, kot so migracije, socialna pravičnost in podnebne spremembe, so globalna, mi pa se obračamo v vsemogočnost nacionalnih držav.

Tipičen tak primer je brexit. Po eni strani je v pogajanjih sicer strnil vrste članic Evropske unije, po drugi pa v eno največjih kriz pahnil Združeno kraljestvo. No, kraljevega je bilo v tej zgodbi bolj malo, razen, da so skuhali kraljevo godljo. Ironično pri vsem skupaj pa, da je avtor 50. člena lizbonske pogodbe, torej mehanizma, ki ureja izstop iz EU-ja, britanski diplomat. Še to, pisal ga je kot neke vrste obrambo pred vzponom evropskih avtoritarcev na oblast, zdaj pa ureja izstop ene najstarejših demokracij iz EU-ja.

Ampak takšen je izkupiček, ko na podlagi javnomnenjskih raziskav in smešnega oklepanja oblasti sklepamo všečne politike. Na kratek rok prinesejo precej srčkov in objemčkov, na dolgega pa kraljevski glavobol. Ko so nekateri pripravljeni sosedu zažgati skedenj, da bi sebi spekli jajce, si lahko samo želimo, da bi politiki in političarke spet postali dolgočasni.