Fotografija, ki jo je naredil Araya, tik preden ga je policist ustrelil s slepimi naboji. Foto: José Miguel Araya

Skozi njegove oči lahko vidim neverjetno odločnost civilne nepokorščine, pripravljenost žrtvovanja življenja za dosego dostojanstva. “Čilenci imamo dovolj surovega kapitalizma. Danes predstavljamo čudovit upor, ki piše zgodovino novega Čila,” je prepričan Araya. Fotografija policista s puško, uperjeno naravnost v Arayo, tik preden ga je ustrelil s slepimi naboji, te pusti brez besed. “Ne ustrelijo te le z enim nabojem, kot bi pričakoval za represivne sile, ki si prizadevajo ustaviti vandalizem. Tako vojsko in policijo na ulicah upravičujejo oblasti. Na eni osebi izpraznijo celoten nabojnik.”

Rentgenski posnetek Arayeve noge. Foto: José Miguel Araya

Od osmih nabojev, ki jih je prestreglo njegovo telo, se mu je eden zagozdil 12 centimetrov globoko v tkivo. V spomin. "Najbolj streljajo prav na nas, novinarje in fotografe, da nam ne bi uspelo dokumentirati njihovega početja. Vsak dan opazujem streljanje, bombe in solzivec." Državni mediji molčijo o žrtvah, mučenjih in popolnoma pretirani uporabi nasilja, ki ga nad protestniki izvajajo represivni organi. A informacije o resnici ne pojenjajo. V zadnjih dveh dneh se je zvrstilo več umetniških akcij in tihih pohodov v spomin vsem, ki so jih ubili agentje državne diktature ali ostajajo pogrešani, in kot opozorilo na več kot 150 ljudi, ki so zaradi slepih nabojev izgubili oko. Čilenci na nasilje odgovarjajo z umetnostjo in glasbo, nekateri pa z bojem, ki jim ga ni zameriti. Protestno gibanje v Čilu spominja na kmečke vstaje, na množično gibanje ljudi, ki ima dovolj vsega in napade brez orožja, zgolj z globoko ukoreninjeno frustracijo in besom. Bes, ki ga je še bolj zanetil prav brutalni odgovor na njihov protest, na njihovo demokratično zahtevo po korenitih spremembah, ki bi se morale zgoditi že zdavnaj.

Piñochetizem
Ko je predsednik Sebastian Piñera oznanil, da je država v vojni, je z vpoklicem izredno dobro pripravljene in, kot kaže, akcije željne vojske, ki brani politično in gospodarsko vladavino peščice, "vojno" v resnici sprožil sam. "Sebastian Piñera, ne bomo pozabili, da ste poslali svoje sile, da pobijajo in ustrahujejo lastno ljudstvo. Ne bomo pozabili, da so vaši ukrepi nezakoniti, in rešila vas ne bo niti Pinochetova ustava," je v javnem sporočilu misli številnih povzela čilska igralka Natalia Valdenbenito.

Čile namreč še vedno temelji na ustavi, zapisani leta 1980, torej v obdobju vojaške diktature Augusta Pinocheta, ki je leta 1973 z vojaškim udarom prevzel oblast demokratično izvoljenega socialistično usmerjenega predsednika Salvadorja Allendeja.

Že od drugega dne protestov, 20. oktobra, na ulicah glasno odmevata zahteva po odstopu Pinere kot tudi zahteva po novi demokratični ustavi, ki bo dovoljevala izražanje ljudske suverenosti. Ves politični razred se seveda boji odločanja s plebiscitom, ki bi nedvomno ogrozil njihove dolgoletne privilegije, zato ne preseneča mlačni odziv vseh strank na ljudski upor.

Namesto odstopa je Pinera v "znak dialoga" mimogrede zamenjal polovico svojega kabineta in kot žrtveno jagnje daroval svojega bratranca, odstavljenega ministra za notranje zadeve in varnost Andreasa Chadwica, nekdanjega Pinochetovega ljubljenca. Proti njemu so nekatere opozicijske stranke s Komunistično stranko na čelu že podale ustavno obtožbo, ki ga bremeni hudih kršitev človekovih pravic. Na njegovih rokah je resnično kri njegovih državljanov. To so povedali tudi protestniki, ko so s svojimi simbolično "krvavo" obarvanimi dlanmi potiskali spomenik na Plaza de Armasu v Santiagu, obarvali spomenik z rdečimi dlanmi, v nekaj mestnih vodnjakov pa zlili rdečo barvo in obnje položili fotografije žrtev protestov. Smo v 21. stoletju, a pred očmi Čilencev se je v teh dneh zgodil deja vu iz leta 1973, ko je Pinochet z brutalnimi prijemi utišal vsak glas ljudstva.

Kapitalizem ne deluje in ne gremo več nazaj!
"Bili ste slišani in razumemo vaše sporočilo," je mantra, ki jo za Piñero ponavlja tisti odstotek državljanov, ki se jim na račune zlije dobra tretjina državnega prihodka, lastniki sprivatiziranega Čila. Pokroviteljski glas vladajočih v resnici zahteva, da se stvari vrnejo v normalnost. Ko je bilo vse po njihovo. In njihovo. Kot odgovor ljudstva se je na eni izmed stolpnic Santiaga v petek pojavil napis "Ne bomo se vrnili v normalnost, ker normalnost je bila težava". “Nazaj ne gremo in pripravljeni smo na najhujše. To je trenutek, ki smo ga čakali. Prej so študentje protestirali sami, rudarji sami, profesorji sami, danes pa smo združeni in ne bomo odnehali, dokler ne dosežemo korenitih sprememb. Poznamo strategijo politikov, že 10 let se borimo z njimi. Danes smo vsi združeni, danes je trenutek sprememb,” je odločen prijatelj Cristobal, ki doda še, da raje žrtvujejo življenja, kot da se vrnejo v življenje sužnjev, ki ga živijo zadnja tri desetletja. "Danes nas gleda ves svet in imamo priložnost, da mu povemo: Kapitalizem ne deluje, le poglejte Čile!" ponosno razmišlja Cristobal.

Sama pa se sprašujem, ali jih res gleda ves svet. Prihaja njihovo sporočilo, kot tista iz drugih držav, kjer v teh dneh vznikajo protesti proti neenakosti, brutalnemu kapitalizmu in zatiranju (Ekvador, Haiti ...), ki se kot alarmne lučke prižigajo po zemljevidu sveta, res tako jasno in glasno? Je upanje, da bo svet videl, se odzval, pomagal, le opij zatiranih?

Foto: José Miguel Araya

Putin odpovedal obisk
Ruski predsednik Vladimir Putin je odpovedal udeležbo na srečanju APEC-a, ki naj bi potekal novembra v Čilu. Je bil to povod, da se je Piñera s težkim srcem odpovedal gostiteljstvu tega srečanja in za december napovedane podnebne konference COP25? Ga je sram, da bi politiki videli, kaj se dogaja na ulicah ... o čemer pričajo Arayeve fotografije. Podoba očeta, ki želi rešiti krizno stanje v družini, ki jo Piñera prikazuje svetovni javnosti, je varljiva. Preklic pomembnega podnebnega srečanja je naletel na kritike naravovarstvenih organizacij. Čile se namreč srečuje s hudimi okoljevarstvenimi kršitvami – od vprašanja privatizacije vode, pomanjkanja vode, ker si jo jemljejo veliki pridelovalci avokada, koncesij, ki dovoljujejo čezmerno in nenadzorovano lovljenje rib zasebnim industrijskim velikanom, do t. i. žrtvovalnih con. Gre za šest čilskih občin, kjer je 28 premogovnih termoelektrarn. Te so odgovorne za 91 odstotkov skupnih izpustov ogljikovega dioksida, 97 odstotkov vseh izpustov žveplovega dioksida in 91 odstotkov izpustov dušikovih oksidov. To so žrtvovana območja, kjer je življenje domačinov postalo nevzdržno. "V mojem mestu so se ljudje preživljali z ribarjenjem in pobiranjem alg. Rib in alg ni več. Ribe, ki jih prodajajo v ribarnicah in trgovinah, so vse umetno gojene," je kritična znanka Claudia, ki prihaja iz ene izmed teh con.

Težave Pinochetove ustave
V zadnjem tednu so vznikale civilne iniciative pod okriljem platforme Mesa Unidad Social – vključenih je okoli 200 različnih organizacij in društev –, v katerih je s svojimi predlogi sodelovalo okoli 10 tisoč državljanov. Poleg nujnih pokojninskih, zdravstvenih, šolskih in okoljskih reform je prvi obvezni korak, brez katerega ni možnosti ljudske participacije, zahteva po ustavni skupščini. Ta pa je po zdajšnji ustavi prepovedana, torej morajo poslanci najprej izglasovati plebiscit, kjer se bo o tem lahko izreklo ljudstvo. In prav to je dialog, ki ga mora začeti vlada.

Uporniške Čilence, ki z umetnostjo, pesmimi in javnimi recitali kažejo kulturo in moč ljudske volje, v prihajajočih dneh čaka zahrbtna bitka, v kateri bosta na preizkušnji njihova občudovanja vredna vztrajnost in enotnost.

Prvi šok, ki ga je prinesla nenadna kriza, se je polegel in jasno je, da bo vlada poskušala zavlačevati s sprejemanjem ukrepov. Pričakovati je boj političnih strank, ki želijo izkoristiti val nezadovoljstva v svojo korist, močno (anti)propagando v medijih, ko se bodo pojavljali mantra vrnitve k "normalnosti", vandalizem, strah. Gospodarska zbornica poroča o milijonskih izgubah, lastniki trgovin se pritožujejo nad škodo itd. Potekajo preiskave požarov in ropov, ki spremljajo proteste, policija je priprla več ljudi. Protinapad na protestnike bo na račun škode, ki jo ob svojem nemirnem otroku trpi Čile, in potrpežljivi oče bo čakal, da se utrudi s cepetanjem.

Foto: José Miguel Araya

Ob prihodu opazovalcev Združenih narodov zaradi več sto prijav hudih kršitev človekovih pravic – državno tožilstvo trenutno preiskuje 23 primerov smrti in 840 obtožb nasilja in fizičnih poškodb v času izrednega stanja – so oblasti preklicale policijsko uro, ne pa tudi izrednega stanja in posredovanja vojske, kar bi bil v resnici prvi korak v doseganju miru. "Če ne bi imeli mobilnih telefonov in spleta, bi bili mučenje in ubijanje še hujši, tako pa si ne morejo privoščiti vsega," položaj v Santiagu pokomentira ena izmed protestnic Kalu. "Na cestah smo mladi in nimamo strahu, kot so ga imeli naši starši, ki so doživeli Pinocheta."

Odmeva tudi zgodba študenta medicine Joseja, ki so ga policisti začeli pretepati, ko je hotel pomagati pred neko trgovino v Santiagu, ki so jo ropali. Zaradi udarcev po glavi je kmalu izgubil zavest in se zbudil na policijski postaji, kjer se je pretepanje nadaljevalo, podvržen je bil spolnemu izživljanju in prisiljen kričati, da je peder. Izpustili so ga po 11 urah, še prej pa je bil prisiljen podpisati izjavo, da je nepoškodovan kljub hudim poškodbam. Odmeva primer mlajšega moškega, očeta treh otrok, ki so ga podobno pretepli, umrl pa je v domači postelji zaradi notranjih krvavitev in hude poškodbe možganov. Grozljivih odmevov je veliko in številni protestniki z umetnostjo na ulicah izražajo poklon vsem žrtvam. Vedno več je zbranega dokaznega materiala, ki priča o vpletenosti državnih uslužbencev, vojske in policije pri izvajanju ropov in požigov večjih trgovinskih centrov. CNN Chile je v petek poročal o priprtju dveh občinskih funkcionarjev občine Maipu.

Vlada ima težave s prikrivanjem dokazov svojih umazanih dejanj. Ni ji v pomoč, da je bil v torek s slepimi naboji poškodovan član skupine opazovalcev Instituta za človekove pravice. Čilencem so javno podporo izrazili številni slavni iz sveta glasbe in filma, med njimi glasbena skupina Faith no More, legendarni Roger Waters je v znak solidarnosti izvedel enominutno bobnanje po ponvi, in Residente, pevec družbenokritične skupine Calle 13. Čilski nogometaš Igor Lincnovsky pa je zapisal: "Predsednik, Čile se je prebudil, zdaj si na vrsti ti!"

Kdaj se bo prebudil svet?