Čas počitnic. Foto: Radio Koper

Ali celo preveč.

Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.

Začnimo na začetku. V času dopustov poleti torej, se po slovenskih krajih dogaja več kot med letom. Neprimerno več. Pravijo, da gobe rastejo kot festivali po dežju in vsaka vas, vsak trg, vsako mestece, sploh pa prestolnica se dušijo v festivalih. Festivalomanija je čuden proces, ki nas prepričuje, da ga ni večjega užitka, večje zabave in večje osebnostne rasti, kot poleti obiskovati festivale. Festivalska teorija pa v sebi nosi kleč. Festival namreč na dopust deluje dvojno. Vsi nastopajoči na festivalih so v službi in vsa publika na festivalih ni na dopustu. Čeprav nas hočejo prepričati, da festivali počitnice bogatijo, jih v bistvu uničujejo.

Druga velika počitniška sprememba sodobnosti pa je aktivno preživljanje počitnic, v katero smo vpregli otroke in mladostnike. Čim se konča šola iz vseh možnih kotičkov prilezejo mentorji. Le ti so prepričani, da sta dva meseca, v katerih se otroci ne bodo ničesar naučili, pogubna za kasnejši razvoj in položaj v družbi. Starši, ki ne marajo da se otroci nenadzorovano potikajo okoli, se s tem seveda navdušeno strinjajo.

Tako otroci, pogojno srečni preživijo nekaj tednov s strokovnim nadzorom, ko se učijo izdelati ali lok, ali ladjico iz časopisnega papirja. Predvsem pa ne smejo buljiti v ekran, ali gledati televizije. Razen mogoče zvečer, ko so starši na festivalu.

Tretja velika dopustniška paradigma sodobnosti pa je odhod na morsko obalo samo. Kot na veliko razglašajo teoretiki turizma, sodobnemu počitnikovalcu zgolj morje in sonce nista več dovolj. Turist išče tudi med dopustom tisto nekaj več; avanturo, neponovljivo izkušnjo, nepozabno zabavo, enkratne kulinarične in ostale užitke. Več je užitkov, boljši je dopust.
Tako smo na kratko preigrali sodobno dopustovanje oziroma počitnikovanje; od festivalov, preko otroških delavnic do aktivnega oddiha.

Marko Radmilovič Foto: MMC RTV SLO

In seveda so vse te počitniške dejavnosti strahoten napredek od analognih dopustov naše mladosti. Namesto festivalov smo po vogalih in parkih igrali kitare, namesto kreativnih delavnic smo se prevažali s kolesi in igrali košarko ali nogomet, na morju smo ležali na plaži, čofotali po vodi in strmeli v zrak.

Še sreča, da je takšen obupno zastarel in turista nedostojen koncept končno premagan. Ampak zgolj v teoretične namene se vprašajmo, kaj je tej banalni neaktivnosti, oziroma intenzivnemu lenarjenju, oziroma pasivnemu počitku manjkalo? Če človek dela se spočije zgolj tako, da ne dela. Če se šolar uči, se spočije tako, da se ne uči … Kolikor razumemo razvoj sodobnega proletariata, ali koncept dela na sploh, je nedelo, ali počitek primarna pravica delavstva, za katero se je še kako borilo. Letni dopust je bil med teoretiki in sindikalisti namenjen torej bazičnemu počitku. Post moderno razumevanje dela, je s takšnimi arhaičnimi modeli na srečo opravilo. Počitek mora biti aktiven, ker le aktivnost osrečuje človeka in duhovna hrana, na prijazen način pridobljena nova znanja in vsrkavanje vedno novih okolij in kultur, človeka bogatita in ga delata srečnejšega ter posledično tudi uspešnejšega v službi. Nekaj nas preostalih čudakov, ki se še držimo načela o štirinajstdnevni hibernaciji, s čim manj premikanja in omejitvijo vhodnih signalov na minimum, smo seveda izjeme, ki potrjujemo turistično industrijo.

Ampak obstaja zanimiv fenomen. Vse te silne aktivnosti med dopustom se nekje poznajo. Kot namreč poročajo, je vedno več ljudi na delovnem mestu izgorelih. In preutrujenih. Razen tega bodo žrtve mobinga vsak trenutek dobile svoj spomenik na trgu republike. Včasih tega ni bilo niti v sledeh in morebiti bi lahko našli povezavo med izginotjem starinskega dopusta in izgorelostjo na delavnem mestu.

Poglejmo primer sanjskega dopusta. Par gre recimo na Tajvan, kjer jaha slone, se pusti požreti od komarjev na rajski plaži, uživa v sončnem zahodu med katerim zmanjka kreditna kartica, romantično preživi obvezno drisko in v Frankfurtu po letališču lovi prtljago. Babica, ki je čuvala otroke je na koncu z živci in hrustancem, mentorica, ki naj bi vodila kreativne delavnice, je s fantom pobegnila v Grčijo. V soseski so vlomili in dvajset odstotkov čokoladne barve je zbledelo še pred prvim druženjem na festivalskem večeru.

Štirinajst dni se isteče kot bi mignil. Sicer je prvi teden v službi še zanimiv, kajti telefoni s počitniškimi fotografijami krožijo, kot je njega dni krožila smotka, potem pa je naenkrat september z začetkom šolskega leta. Šele ko se zavoha jesen, človek ugotovi, kako strašno je utrujen. In izgori, pregori ter se pusti mobingirati.

Zadeva je namreč ta, da je možgane z vso to dopustniško bleščavo lahko prevarati, celice pač ne. Telo zahteva praznino in nič, telo potrebuje neaktivnost. Nobena evolucija nas ni pripravila na perpetuum mobile, ki se ga gremo v sodobni družbi.

V zadnjem prispevku do poznega septembra tako slavimo veliki dopustniški nič.

“Last minute” za nič