V času velike noči gremo na Velikonočne otoke. Tam so doma kipi z izjemno velikimi ušesi. Podobne kipe s podobno velikimi ušesi je mogoče najti tudi na Hrvaškem.

Medtem ko ves civiliziran svet prisluškuje črni luknji, ki so jo odkrili v oddaljeni galaksiji, Hrvati prisluškujejo Slovencem. In Slovenci seveda Hrvatom.

Da ujamemo trend, si dajmo malo prisluškovati … Kot je povedal Matej Tonin, predsednik komisije državnega zbora za nadzor varnostno-obveščevalnih služb, naj si slovenski politični vrh nikar ne dela iluzij, da jim Hrvaške tajne službe ne prisluškujejo. Se pravi, da po Toninovo Hrvati prisluškujejo poslancem, ministrom, državnim komisarjem, predsednikom vlade, parlamenta in države ter tako naprej ter tako nazaj po hierarhiji slovenske politike.

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: »Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!« Ker kot nas uči znameniti izrek: »Lepota je v ušesih prisluškovalca«, gre resnično za dejavnost, ki je strogo hierarhično urejena. Nam navadnim smrtnikom prisluškujejo samo sosedje. Ali kakšna skregana žlahta. Od tu pa se prisluškovanje že razveja; tajnice prisluškujejo direktorjem, ljubimci prisluškujejo prevaranim, trenerji prisluškujejo športnikom. A vse to je nedolžno prisluškovanje. Zaplete se šele takrat, ko preidemo iz zasebnega v javno prisluškovanje.

Policisti prisluškujejo lopovom, vojaki teroristom, politiki politikom, vlade vladam, duhovniki bogu in na koncu seveda teleskopi prisluškujejo črnim luknjam.

Medklic; prisluškovanje je zavržno dejanje, nevredno omikane družbe in nikakršni višji, vladni, ekonomski, geopolitični in drugi interesi ne opravičujejo te nizkotne rabote. Mnogo varnostnih teoretikov, kar nekaj tajnih agentov in pop kulturnih referenc se pozitivno izreka o prisluškovanju – a za etičnega posameznika nič ne opravičuje tega gnusnega akta.

Dalje; v primeru poslanca Tonina se kljub vsemu zdi, da gre za nekoliko bahaško dvigovanje cene na politični tržnici. Da so Hrvati strastni prisluškovalci, je znano, ampak da imajo vire, voljo in veselje prisluškovati prav vsakemu slovenskemu strankarskemu veljaku, se zdi skoraj nemogoče. Predvsem zaradi bistvenega vprašanja: »Ja kaj pa naj bi izvedeli?«

Poskusimo si zamisliti najglobljo skrivnost, ki jo hrani najgloblji trezor, najbolj tajni dokument in najzaupnejši fascikel slovenske globoke države … »I, kaj bi lahko to bilo?«
Kaj si predajajo slovenski predsedniki vlad, ko se menjajo na položaju? Izstrelitvene kode raket slovenske protitočne obrambe? Posnetke spolnega akta na mahagonijevi mizi državne pisarne? Pol kilograma ljute droge, pozabljene na stranišču parlamenta? Poročilo o trgovini z orožjem v devetdesetih?

Kakšna je najstrašnejša skrivnost, ki jo lahko slovenski politiki po nemarnem izmenjajo v medsebojni komunikaciji, velikouhi Hrvati pa prestrežejo in nato iz nje kujejo geopolitično prednost? Mogoče kdo je komu prodal katero od slovenskih podjetij pod mizo? Mogoče kdo ni plačal socialnih prispevkov? Mogoče kateri sindikat je izsiljeval vlado ali pa koga je izseljevala vlada?

Zadeva je namreč ta, da so nas tri desetletja življenja v slovenski politični kloaki naredila imune na vse skrite in razkrite skrivnosti, hkrati pa slovenska plemenska prepletenost omogoča, da vsi v tej državi vemo vse o vseh in vsem. Hrvatom v primeru arbitražnih nerod vrhunski prisluh ni uspel – temveč so samo vlekli na uho, o čem teče beseda pri sosednji mizi. Hoteli so se iti prisluškovanje, v bistvu pa so posneli čvekanje.

Se pravi niti sam Matej Tonin ne more samemu Marjanu Šarcu v zaupnem pogovoru povedati nič takega, kar bi kogarkoli šokiralo … predvsem pa nič takega, kar bi Hrvatom dalo legitimno osnovo za protislovensko delovanje. Prisluh pogovora med arbitrom in agentko ni v ničemer spremenil hrvaške odločenosti, da arbitraže ne prizna. Jo je sprožil in pospešil, vsekakor pa prisluh nikoli ni bil resnična podlaga za hrvaško nenaklonjenost arbitražnemu postopku.

Če razumni pozna naravo človeške komunikacije, ve, da je ta večinsko sestavljena iz mlatenja prazne slame. Zdaj pa nas hočejo varnostne službe in špiclji vseh sort prepričati, kako se v komunikaciji med vrhunskimi slovenskimi politiki, ki so dovčerajšnji sleherniki, pretakajo informacije, vredne zlata in so bolj občutljive, kot je ranljiv češnjev cvet v pomladanem jutru.

A dovolite, da izdamo resnično skrivnost:
Spoštovani ceh telefonistov, sploh onih, ki so njega dni služili v Iskrinih analognih centralah, zna povedati marsikaj zanimivega. Telefonist je v tistih časih povezavo med govorcema vzpostavil s stikalom, ki se je po prekinitvi veze samodejno izklopilo. Obstajalo pa je tudi stikalo, s katerim je lahko telefonist posegel v pogovor, če je imel kateri od govorcev nujnejši telefonski klic. To urgentno stikalo se ob telefonistovi intervenciji ni zaskočilo, predvsem zato, da telefonist ne bi mogel prisluškovati pogovoru.

No, bili so to časi, ko so telefonisti hodili naokoli z veliko vdolbino v palcu, s katerim so tudi po deset minut tiščali stikalo, medtem ko so z drugo roko pokrivali slušalko. In ta zanesljiv in verodostojen vir je obelodanil, o čem sogovorniki po telefonu govorijo v desetih odstotkih pogovorov … Govorijo o vremenu, seveda. V preostalih devetdesetih odstotkih telefonskih pogovorov sogovorniki govorijo o seksu.