Marko Radmilovič. Foto: MMC RTV SLO

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.

Če povzamemo: nasprotniki obveznega cepljenja so se rodili in uspevajo na nepreglednih internetnih plantažah, medtem ko so zagovorniki parkiranja splošne populacije na parkirnih mestih za invalide sicer teoretsko slabše podkovani, imajo pa toliko bolj razvejano prakso.

Na prvi pogled se zdi, da je oba fenomena težko povezati, razen nekoliko žaljive ugotovitve, da bi morali nasprotniki obveznega cepljenja otrok dobiti dovoljenje za parkiranje na prostorih za invalide. Kajti invalidnost ima veliko obrazov.

A če se bomo prepirali, ali bomo v svoji skromni analizi celo žaljivi, ne bomo prišli nikamor; zategadelj prepustimo besedo moči argumentov.

Zgradimo miselni konstrukt: kaj bi se zgodilo, če bi vsi, ki parkirajo na mestih za invalide, dobili ošpice? In kaj bi se zgodilo, če tisti, ki odklanjajo cepljenje otrok, ne bi več nikoli v življenju dobili parkirnega mesta?

In obratno: kaj bi se zgodilo, če bi bilo cepljenje nagrajeno z večnim parkiranjem? In če bi bilo vzorno parkiranje nagrajeno z večno imunostjo?
Govorimo o dobrem starem korenčku in dobri stari palici.

V civilizaciji, ki pričakuje nagrado za vsak najmanjši napor, je absolutno premalo palice. Z drakonsko državno regulativo bi lahko ali Borut ali Marjan ali pa devetdeset pajacev oba problema pospravilo v predal za vedno. In to z enim samim podpisom. Ampak tega seveda ne bodo storili, kajti voliti se da tudi z ošpicami in obvezne klančine za invalide na voliščih v najlepši meri govorijo, do kod in kje politiko zanimajo težave hendikepiranih

Tako pa razmišljujočim ne ostane drugega, kot da pred temi v nebo vpijočimi neumnostmi sedimo, se prepiramo, pišemo kolumne in se na sobotnih piknikih prepiramo z žlahto. Kajti obe dejanji sta še nedolgo tega veljali za nezamisljivi; če pa sta se že pojavili, sta bili razumljeni kot skrajno zavržni. Ob tod teza, da gremo kot družba nazaj proti Divjim babam.

Zanimivo pa so tako v odklanjanju cepljenja kot pri parkiranju zajeti temelji družbene pogodbe, na kateri temelji naša skupnost … Prosto mesto za invalide je lep primer sočutja, solidarnosti in razumevanja drugačnosti oziroma graditve kulture hendikepa v neki družbi. Saj so tudi druga presečišča, kjer se hendikep sreča s preostalo populacijo, a parkirišča so najbolj očiten, najbolj dostopen in najpogostejši primer. Parkiranje na prostoru za invalide tako ni le dokaz kulture srca posameznika, temveč je javna demonstracija zanikanja vsega prej naštetega. Da nekdo spodbuja takšno obnašanje, ni v svetu, polnem zblojenih duš, nič nenavadnega – slej ko prej se je moralo zgoditi; da pa ima takšen medijski poziv očiten odziv na parkiriščih po vsej Sloveniji, govori o rastoči in skrb vzbujajoči brezbrižnosti "pokončnega Slovenca" do družbenega okolja, v katerega se je rodil.

Cepljenje in ošpice so v odnosu do parkiranja obratno sorazmerni fenomen. Medtem ko parkiranje govori o ogrožanju večine do pravic manjšine, govori saga o odklanjanju cepljenja o odnosu manjšine do pravic večine. Za zdaj še.

In če je glavni argument tistih, ki parkirajo na prostoru za invalide, da smo v šopingu vsi enaki, je glavni argument proticepljencev, da ob prejetih dozah otroci lahko postanejo avtisti. Po svetem prepričanju avtorja tega zapisa je avtizem v odklanjanju cepljenja sicer prisoten; in odklanjanje cepljenja je le ena izmed kategorij, kjer se odraža. Dosti ga je tudi pri histeričnem čuvanju osebnih podatkov otrok in hkratnem objavljanju teh istih otrok na družbenih omrežjih. Dosti ga je v poniževanju učiteljskega poklica, dosti ga je v glorificiranju obrobnih otroških talentov, dosti ga je v prehrani in v pomanjkanju vitamina D. Povedano drugače: čeprav gre na prvi pogled pri parkiranju za invalide, pri necepljenju pa za otroke, gre v obeh primerih za nas same. Pravica manjšine na eni strani in pravica večine na drugi strani sta koncepta, ki sta za od resničnostnih oddaj in internetnih objav skurjeno populacijo očitno preveč. Ker je razumništvo v tej državi ali ponižano ali apatično ali brezbrižno, je edini svetilničar na Rtu dobrega upanja njeno veličanstvo država. Sicer težko verjetno, a lahko bi se naši regulatorji začeli zgledovati po tujini, kjer te bizarne dileme pospešeno izginjajo s prvih strani na strani s črno kroniko in kriminalom.

Žal pa obe obravnavani temi, čeprav sta na prvi pogled samo hvaležna tematika za polnjenje medijskega vesolja, v resnici govorita o pospešenem razkroju družbenega tkiva. O tej neki neprijetni nadutosti, spodbujeni z novo gospodarsko samozavestjo, z nizkimi obrestnimi merami in z od politike spodbujanimi stereotipi, ki so se nacepili na vedno tlečo, a nikoli izživeto tezo o Slovencu kot nadčloveku.

Rezervirano za ošpice