Marko Radmilovič Foto: MMC RTV SLO

Od tam je namreč na obisk v slovensko izpostavo evropskega parlamenta prišel cenjeni nemški poročevalec Peter Müller, ki piše za Der Spiegel. Prišel je, da bi pomagal osvetliti predvolilno vzdušje v popku Evrope. Ob poglobljenih analizah je moral odgovoriti tudi na vprašanje, kako se s stališča neodvisnega poročevalca v Bruslju profilira Slovenija. Na veliko začudenje tistih, ki so ga poslušali, in na še večje začudenje tistih, ki so ga slišali, je povedal, da je Slovenija v Bruslju slabo zastopana. Da celo kot poznavalec ne pozna vseh naših stališč. Ko to izjavi eden najbolje obveščenih poročevalcev bruseljskega novinarskega korpusa, je čas, da se doma počudimo. "Kako hudiča …? Mar se naši poslanci ne oglašajo ves čas?" Največkrat sicer tožarijo domače strankarske nasprotnike ali pa se pridušajo čez Hrvaško – pa vendar? "Ali ni naša sekretarka v bruseljski vladi uspešna do te mere, da je doma redno na vrhu lestvic priljubljenosti?" Ali niso naši poslanci v epicentru bruseljskega dogajanja? Verjeli smo, da so, pa očitno niso. Kot kaže imajo samo zelo dobro službo …

In smo ponovno padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?

Kot prvi v naši oddaji odkrivamo priložnost, kako lahko Slovenija postane globalno prepoznavna in mednarodno pomembna; v zameno ne zahtevamo nič takega. Le da se honorar za to oddajo zamenja s povprečno slovensko sejnino.
Gre pa tako …
Seveda smo vsi napeti okoli breksita. A vendar tudi tisti, ki nam je zunanja politika popoldanski hobi, celo tisti, ki nas je šolski sistem izmojstril v angleščini, in celo tisti, ki spremljamo otoške medije, ne razumemo natančno, za kaj pri vsej tej godlji gre. Podučenemu s slavno britansko zgodovino ni jasno, kako so lahko Britanci ob takšnem cincanju kadar koli upravljali planet. Nekoliko cinično sklepamo, da so imeli puške, ko so nasprotniki imeli kopja, in da so imeli kralje in kraljice, ko so nasprotniki imeli plemenske poglavarje. Kakor koli; britanska politika bi, če ne bi bilo slovenske, zagotovo dobila nagrado za najbolj samoomejevalno politiko na planetu, kajti uradna zgodovina breksita se bere z enako strastjo, kot se bere telefonski imenik.

Na srečo obstaja breksit za telebane v podobi odličnega filma z Benedictom Cumberbatchom, kjer tudi nam, političnim analfabetom pojasnijo, kako so britanski izhod fabricirali največji prijatelji vseh svetovnih špicljev – neponovljivi Mark Zuckerberg in preostala socialnomrežna tovarišija!

Britanci so ta trenutek ujeti v Evropi, v zgodovini in v arhaični politični tradiciji; kot se zdi z našega nepristranskega stojišča, bi jih lahko rešilo le začasno suspendiranje Magne carte libertatum, kar bi omogočilo, da Elizabeta II. v dveh urah razreši vso to kolobocijo. Ker se to ne bo zgodilo, mora, vsaj po našem skromnem mnenju, svojo vlogo v zgodovini odigrati Marjan Šarec. Ker je igralec, z zgodovino ne bo imel pretiranih težav.

Postavimo sceno.
Politični vsakdanjik pelje proti odložitvi breksita. Devetindvajseti marec je nekaj ur stran in otoška politika vztraja, da se vse spremeni na način, da vse ostane isto! Tako se začasen odlog izstopa zdi v času nastajanja te oddaje najbolj verjetna možnost. Na nesrečo Britancev pa bi morale takšen odlog članice Unije soglasno potrditi. To pomeni, da če kateri izmed evropskih voditeljev ne dvigne roke, gremo v kaotični 29. marec in v odhod Britancev iz EU-ja brez dogovora.

Vemo, kako gre politična realnost; velika bosta po diplomatskih kanalih v satelitske prestolnice sporočila, kako in kaj, v petek na srečanju voditeljev pa naj bi Evropa kot en mož glasovala za odlog.

Takrat nastopi trenutek, ko Slovenija pripleše na zmenek z zgodovino. Marjan naj ne dvigne roke! Pa naj potem Spieglov novinar izjavi, da ne ve, kdo je Slovenija in da ne pozna naših stališč … Ves svet bi nas spoznal v delčku sekunde!

Marjanova roka naj ostane v žepu brez slabe vesti … Zakaj in čemu bi pravzaprav morali ustreči Britancem? Hočejo nam razstreliti pol prekmurskega podzemlja, njihov zunanji minister meni, da smo bili sovjetski vazali, njihov najboljši slalomist pa je še vedno boljši od našega najboljšega. Možnost, da smo Slovenci enkrat odločilen jeziček na tehtnici, je preveč vabljiva, da bi jo zavrgli. Tudi v primeru britanskega maščevanja … Kaj nam pa morejo? Borut bo redkeje pil čaj s kraljico, če pa izženejo Braneta Kastelica, bo njegov prihod domov le dobro del slovenskemu opotekajočemu se libidu.

Obstaja pa še en, najverjetneje naiven pomislek. Kdor koli bo že v slovenskem imenu v petek dvignil ali spustil roko, se mora zavedati, da bo posegel v na referendumu jasno izraženo demokratično voljo Britancev. Edino demokratično bi bilo, da se o upoštevanju ali neupoštevanju te demokratične volje v Sloveniji odločimo prav tako na referendumu … ne pa, da si odločitev – kot običajno – uzurpira politična elita …

Vladarica valov