Tudi na to, da greva skozi črvino z Morganom Freemanom. In z največjo naslado sva prikimavala besedam: “Ti nasilni užitki imajo nasilne konce.” Živela sva ta svet, ki je ujet na dosegu roke.

Ljudje verjamemo v stvari, ki nam pomagajo. Zato začnemo svoje jutranje rutine z brezglutenskimi namazi in nečloveškimi lahkotnimi teki na najbližjo vzpetino – niti ne več toliko zase kot za to, da ustvarimo vzvode, kako nas bodo drugi videli. Nehote postaneš prav vse, kar preskakuješ med oglasi. Si pano na dveh nogah, ki se premika in hkrati oglašuje: zdrav način življenja, “hashtag” je nova droga, bolje "jabolček" v roki, kot da pobereš jabolko iz tal. Si, da vplivaš. In nisi pod vplivom. A je ravno obratno: Si pod vplivom in nisi, da vplivaš.

Nato se tvoj svet podre. Rutina izgine. Zadnji kos, ki je bil ravno znižan, ne bo še kmalu videl prvih približkov klubskih neonskih luči. Ampak se ne daš. Ustvariš svoj (rgb)svet znotraj virtualne iluzije: deliš memeje, svoje stare fotografije, gledaš videoposnetke na YouTubu, prebereš celo tri strani v (katerikoli)Books na dan, ker svoj čas posvečaš duševni rasti. A hkrati ti vsak impulz, ki ga ne usmeriš v spremljanje zaslona pred sabo, predstavlja počasno doživljanje občutka, ko je hrup tako nevzdržen, da povzroči pisk v ušesih in ta pisk praznino v glavi. Sam si. In sam si ujet s svojimi mislimi. Ne moreš jim ubežati, ne moreš niti spremeniti prizorov, ki se vrstijo v neznosni zanki. Pride spoznanje, da si ves ta čas samo bežal pred sabo. In to je kolateralna škoda dogodkov, nad katerimi nimamo vpliva. Vse, na kar lahko vplivamo, je način, kako se bomo sami odzvali na neznane oz. nikoli prej doživete spremembe vsakdanjika. Včasih se moraš malo izgubiti, da se najdeš.

Če se je še pred tedni zdelo, da se skupaj s svetom vrtimo na tristo obratih, je bila nenadna zaustavitev sistema podobna obupanemu poskusu ustavljanja četrtega reaktorja v nuklearki Vladimirja Iliča Lenina (za morebitno neprimerno primerjavo se opravičujem). Še več – nastali sta vsaj dve skrajnosti. Na eni strani zmedeni in prestrašeni smo sledili čredi v stampedo. Še najbolj slikovite prizore so ponujale in še ponujajo trgovine. Po drugi strani apatični in sebični smo se zaprli in ogradili pred tistimi, ki so nam še včeraj segali v roko. Pomislite, kako gledate soseda in kako sosed vas. In ti dve skrajnosti sta postali naš vsakdanji notranji boj. Strateško izbiramo svoj pogled na laž in resnico: si laž, ki išče resnico ali v resnici iščeš laž?

Ob kopici informacij, ki prihajajo iz vseh strani, se zdi, kot da smo talci zakona padajoče mejne vrednosti: vsaka informacija nas manj zadovolji. Zato po pravilih ekonomije v naših nekaj krat nekaj kvadratnih prostorih iščemo tisto, kar maksimizira našo koristnost, kar pomeni, da izberemo tisto košarico potrošnih dobrin, ki jo imamo najraje. “Netflix and chill”, odklenjene programske sheme, neskončni 'scrolli' po TikToku in Instagramu, sezname predvajanja na YouTubu, nekritično hlastanje po eskapizmu. Vsak pobeg je dobrodošel, ker je trenutno stanje neobvladljivo.

Najbolj cenimo tisto, kar smo dosegli najtežje. Stvari, v katere smo vložili največ svojega truda in časa, v nas zbudijo najboljše občutke, občutke ponosa. Ne pa stvari, ki nam (v danem trenutku) prinašajo največ užitka. Zombi apokalipso lahko gledate kadar koli in bo učinek enak. Če poklonite lepo besedo tistim, ki to potrebujejo, bo učinek drugačen, drznem si reči, recipročen.

Pogledala sva vse epizode Vojne zvezd, bila med prvimi na zadnjih treh premierah. Jokala, ko so nama Ewoki mahali. Peljala sva se po obvoznici, nad katero je tekel Taras. Sprehajala sva se po gozdu in si zamišljala prizore iz Živih mrtvecev. Za zvonjenje sva imela Hanging Tree iz Iger lakote. Naštudirala sva svet, ki so nama ga predstavili v Deklini zgodbi, vedela sva, da je blizu resničnosti. Nisva razumela (vseh n-tih) koncev Maščevalcev, a mislila sva, da nama bo uspelo.