Špela Novak. Foto: MMC RTV SLO

Pred Sodiščem Evropske unije je v ponedeljek potekala ustna obravnava v zvezi s slovensko tožbo proti Hrvaški zaradi neizpolnjevanja arbitražne razsodbe. Obravnava je potekala manj kot mesec dni po ustni obravnavi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v zvezi s slovensko tožbo proti Hrvaški zaradi terjatev Ljubljanske banke. Pri obeh tožbah morata sicer sodišči še odločiti, ali sta sploh pristojni za obravnavo.

Pri nobenem izmed obeh najbolj žgočih vprašanj v odnosih med Slovenijo in Hrvaško diplomacija ni prinesla rešitve, Slovenija pa v obeh primerih zdaj izhod išče pred sodiščem. Gre sicer za dva različna primera in tudi za dve različni sodišči, a v obeh gre za dolgoletni spor med istima državama in v obeh mora sodišče še odločiti o dopustnosti tožbe.

Pogajanja glede LB-ja niso bila uspešna oziroma jih niti ni bilo

Kar zadeva terjatve in obveznosti Ljubljanske banke Zagreb, naj bi se to vprašanje v skladu s sporazumom o nasledstvu reševalo s posebnimi pogajanji pod okriljem Banke za mednarodne poravnave – vendar ta pogajanja niso bila uspešna oziroma jih niti ni bilo. Glede prenesenih vlog – to je vlog, za katere so bili hrvaški varčevalci poplačani iz sredstev hrvaške države, sta državi podpisali poseben memorandum, ki pa ga hrvaška stran ni spoštovala in je nadaljevala sodne postopke.

Glede neizplačanih varčevalcev je odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice in Slovenija je svoje obveznosti izpolnila. Vprašanje terjatev Ljubljanske banke do hrvaških podjetij pa je ostalo nerešeno – hrvaška izvršna veja oblasti je celo aktivno posegala v sodstvo in s tem preprečevala izplačilo teh terjatev. Slovenija se je nazadnje odločila za tožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki takšnega primera še ni obravnavalo in o pristojnosti odloča veliki senat 17 sodnikov.

Prav tako pred velikim senatom 15 sodnikov Sodišča Evropske unije – zaradi zapletenosti in tudi velikega pravnega pomena primera – je potekala tudi ustna obravnava slovenske tožbe zaradi hrvaškega neuresničevanja arbitražne razsodbe o meji, s čimer Hrvaška po trditvah Slovenije krši evropsko pravo. Tudi v tem primeru mora sodišče najprej odločiti o svoji pristojnosti za obravnavo tožbe. In tudi ta tožba je posledica neuspehov na dvostranski ravni.

Zamrznjeno stanje vse od prisluškovalne afere

Nesrečna prisluškovalna afera, v katero sta bila ujeta slovenski sodnik in slovenska agentka na arbitražnem tribunalu, je bila povod za to, da je Hrvaška sporočila, da izstopa iz arbitraže, ki da je s tem nepovratno kompromitirana. In od takrat naprej smo v nekakšnem zamrznjenem stanju, v katerem nobena od obeh držav ne more narediti nobenega koraka v smeri rešitve. Za Slovenijo je vprašanje meje zgodba, ki se je z arbitražo zaključila in ki je ne more znova odpirati, hrvaška stran pa – potem ko je že večkrat sporočila, da je ta proces nepovratno kompromitiran – tudi ne more storiti koraka nazaj.

Tako kot v primeru tožbe glede terjatev Ljubljanske banke je tudi v primeru tožbe glede arbitraže težko napovedati, ali jo bo sodišče sploh vsebinsko obravnavalo. Če jo bo in če bo na koncu ugotovilo, da Hrvaška z neuresničevanjem arbitražne razsodbe res krši evropsko pravo, bo to še ena potrditev veljavnosti slovenskih stališč, a tudi z morebitnimi kaznimi se druge države ne da prisiliti v izpolnjevanje mednarodnega sporazuma. Če bo sodišče odločilo, da za tožbo ni pristojno, pa tudi ne pomeni, da bi s tem dalo negativno mnenje o mednarodnopravni veljavnosti arbitražne razsodbe, ki ostaja veljavna.

Skratka, patpoložaj se nadaljuje in ne glede na sodišča se bosta diplomaciji obeh držav prej ali slej morali začeti znova pogovarjati.

Tedenski aktualni mozaik