Foto: BoBo

Včeraj objavljena odločitev, s katero so sodniki razveljavili tisti del zakona o tujcih, ki je policiji dovoljeval, da bi v zaostrenih razmerah, ki bi jih določil državni zbor, zavračala tujce na meji - tudi tiste, ki bi zaprosili za azil - je v ločenih mnenjih prinesel obračun med dvema ustavnima sodnikoma. Ne samo na strokovni, tudi na osebni ravni. Kaj takega se doslej še ni zgodilo.

V krogih blizu ustavnega sodišča je bilo že nekaj časa moč slišati, da sodnike odločitev glede zakona o tujcih zelo obremenjuje. Včeraj se je izkazalo, da je res tako. Pa ne zaradi vsebine. Odločitev sploh ni bila tesna. Osem proti ena. In še to potem, ko si je sodnik Klemen Jaklič premislil in ob vnovičnem glasovanju ni dal glasu za razveljavitev. Očitno gre za drugačen obračun.

Sodnik Jaklič je namreč v ločenem mnenju napisal, da je bil v času od prvega do drugega glasovanja deležen številnih pritiskov - s strani drugega sodnika - Mateja Accetta. Jaklič Accettu očita ne samo pritiske, ampak tudi laganje. Lagal naj bi o zahtevi za njegovo izločitev pri odločanju glede referenduma o drugem tiru. Zahteva za izločitev je bila podana, ker naj bi Accetto sodeloval pri pisanju programa SMC-ja, kar je Accetto kolegom sodnikom zanikal, zato ga niso izločili. Jaklič pa trdi, da naj bi se Accetto o nastajajočem strankarskem programu dopisoval z Milanom Brglezom in Mirom Cerarjem.

Gre vendar za ustavno sodišče. Je sodnik Accetto v resnici lagal ostalim sodnikom? Smo priča nekakšnemu političnemu obračunu med dvema ustavnima sodnikoma? Znano je namreč, kateri politični opciji je bolj naklonjen sodnik Jaklič.

Kaj se torej dogaja na ustavnem sodišču? Nenazadnje. Odločitev glede zakona o tujcih je pricurljala v javnost še preden je bila podpisana in poslana strankam. Kdo bo zaščitil njegovo integriteto in povedal, kaj je res in kaj ne? Ali je ustavnemu sodišču in odločitvam devetih sodnikov še mogoče zaupati?