Ob 20. obletnici pokola na tržnici Markale, 5. februarja, je v Bosni in Hercegovini znova zagorelo. In če so Markale poleg Srebrenice simbol vojnega uničenja, je Tuzla z Zenico simbol ekonomskega opustošenja države.

Tako so protesti najprej izbruhnili v Tuzli in se od tam razširili po številnih mestih v Federaciji BiH, manjše demonstracije so bile tudi v Banjaluki. A ponekod so protesti ušli izpod nadzora – policija se je odzvala nasilno ter aretirala in pretepla več deset protestnikov, zagorela so nekatera vladna poslopja. Politiki in mediji, večina jih je tako ali tako strankarskih, so proteste najprej obsodili, protestnike pa zmerjali s huligani in celo preprodajalci mamil. Nič od tega protestov, ki imajo že zgodovino, ni ustavilo – ti so spremenili formo in se preoblikovali v državljanske plenume.

Gospodarsko opustošenje
Državljane sta na ulice BiH znova pripeljala brezupje in lakota. Če pogledamo samo nekatere šokantne številke: uradna brezposelnost je več kot 44-odstotna, realno je številka še višja, brez dela je tri četrtine mladih, polovica bi jih državo takoj zapustila, če bi imela možnost, a jih skoraj 40 odstotkov nima niti potnega lista. A tako kot povsod tudi tam mladi sanjajo upravičene sanje: "Pričakujem, da bomo končno vsi, ko končamo šolo, imeli prihodnost, da se bomo lahko zaposlili." "Potrebujemo to, kar vsi mladi. Zaposlitev in vse, kar spada zraven," sta povedali za Globus mladi dekleti.

In medtem ko so običajni ljudje izgubljali službe, čakali leto ali dve na izplačilo plač, se je politična elita bogatila. Pod pretvezo privatizacije ter s tem ustvarjanja novega kapitala in delovnih mest so tovarne druga za drugo začele zapirati vrata. V Drvarju so že marca lani simbolično pokopali mesto, ko je ugasnila še zadnja tovarna, brezposelnost pa je poskočila na neverjetnih 80 odstotkov. V štirimilijonski državi, v kateri običajni ljudje čez mesec shajajo z okoli 400 evri in manj, si je 85 posameznikov prilastilo devet milijard evrov. Za oris – to znaša tretjino letnega BDP-ja BIH.

Tako zgodbe, kakršno je izpovedal tudi sociolog Esad Bajtal, ne presenečajo. "Sem v skupini 700.000 ljudi, ki živijo pod pragom revščine, brez dostojanstva. Zadnjo plačo sem dobil 31. marca 1992. Sem doktor znanosti, napisal sem deset knjig, pa v tej državi ne morem delati niti kot vratar, ker nisem v nobeni stranki."

Sarajevski intelektualec Abdulah Sidran si je za ljudi, oropane priložnosti v državah tranzicije, tudi Slovenija se uvrša med njih, izmislil termin "homo transicicus", s katerim "označujem človeka, ki ga je pri nas in tudi širše na Balkanu ustvaril ta čas, človeka tranzicije. Na Darwinovo lestvico sem ga postavil med glodavca in plazilca. Do zdaj neznana vrsta, ki od človeških občutij pozna le dve. Prvo je lakota, drugo strah."

Frankeinsteinska država
Številni komentatorji BiH opisujejo tudi kot korupcijski eldorado. Obenem je to tudi politični eldorado za peščico strank, ki jih sestavljajo izvoljeni posamezniki, isti posamezniki, ki so bili tudi soscenaristi krvave vojne pred dvajsetimi leti. Reforme so za njih seveda ustrahovanje in pomenijo grožnjo – saj bi številne visoke politike ob pravičnem sodstvu lahko doletela enaka usoda, kot je nekdanjega hrvaškega premierja Iva Sanaderja.

Predstavniki Evropske unije si s temi ljudmi že leta podajajo roke in se sramežljivo smehljajo. Tako je bil videti tudi ponedeljkov sestanek komisarja za širitev Štefana Füleja v Sarajevu, kjer se je s predstavnikom ameriškega zunanjega ministrstva sešel z vodji sedmih najvplivnejših strank. Zanimivo, niso govorili o protestih in razmerah v državi, temveč o ustavnih reformah.

Bruce Hitchner, profesor mednarodnih odnosov na Univerzi Tufts, ki je leta 2005 sodeloval na propadlih pogajanjih o reformi daytonske ustave, Bruslju svetuje: "EU mora spoznati, da ne sme sodelovati le z ožjim političnim vodstvom in se ukvarjati le z malenkostnimi vprašanji, na katera so zožili politične reforme."

Pogajanja o ustavnih reformah so propadla aprila 2005, ker so se nacionalistične stranke – srbske, hrvaške in bošnjaške – zbale, da bi lahko izgubile moč in oblast. Tudi po tem, ko je leta 2009 Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da taka ustava diskriminira druge narodnosti in etnične skupine, se ni zgodilo nič. Daytonska ustavna ureditev, ki so jo za BiH leta 1995 sestavili v Washingtonu, namreč daje primat zmagovalcem vojne: Bošnjakom, Hrvatom in Srbom, drugim pač ne.

Država, razdeljena kot vojni plen, je požrešna, več kot polovico BDP-ja namenijo le za vzdrževanje birokratskega aparata - 14 vlad, 14 parlamentov in skoraj 200 ministrstev.

In to je le kamenček v mozaiku, ki so ga soustvarili mednarodni posredniki, potem pa jim je zmanjkalo volje in časa za resne spremembe, za spremembe za ljudi.