Srečanje je prežemala simbolika. Ženeva kot središče mednarodnih organizacij je tudi simbol multilateralizma v svetovni politiki. Pomembneje od tega se zdi, da sta se v Ženevi že leta 1985 na zgodovinskem vrhu sešla sovjetski voditelj Gorbačov in ameriški Reagan. To je bila nedvomno prelomnica v odnosih med državama, ko sta se tekmeca v hladni vojni prvič srečala in pred 36 leti v skupni izjavi ugotovila, da v jedrski vojni ni zmagovalca, zato se ji je treba na vsak način izogniti.

Putin se je srečal že s četrtim ameriškim predsednikom, kar mu lahko z vidika kontinuitete daje prednost, saj svojo vladavino v Kremlju vselej dopolnjuje tudi z mednarodnimi srečanji na visoki mednarodni ravni, kjer s pridom izkorišča svojo politično kilometrino. Simbolika je tudi v tem, da je srečanje trajalo okrog tri ure, se pravi manj kot načrtovano, še pomembneje pa je, da se je sklenilo brez skupne tiskovne konference obeh predsednikov. Najprej je novinarjem ločeno govoril Putin, zatem Biden. Ta je na srečanju Putinu podaril sončna očala, repliko teh, ki jih tudi sam uporablja, izročil mu je tudi kristalen kip bizona. Ni podatkov, ali je tudi Putin Bidnu prinesel diplomatsko darilo, leta 2018 je tedanjemu predsedniku Trumpu na srečanju v Helsinkih podaril nogometno žogo. So pa ruski novinarji dejstvo, da je Putin Bidna pričakal v razkošni vili La Grange iz 18. stoletja, pospremili s komentarjem, da je jasno, kdo je gostitelj srečanja.

Sorodna novica Putin vidi "žarek upanja" za zaupanje, Biden opozarja na človekove pravice

Pustimo simboliko ob strani in kratko razčlenimo rezultat vrha. Odnosi med državama so bili na najnižji ravni po koncu hladne vojne, Biden je Putina v spomladanskem televizijskem intervjuju nespretno imenoval morilec brez duše, državi sta izgnali ducat diplomatov in tudi vzajemno odpoklicali svoja veleposlanika. Po srečanju se oba vračata na svojo misijo, Sullivan v Moskvo, Antonov v Washington. Oba šefa diplomacij Blinken in Lavrov, ki sta bila tudi na srečanju, bosta začela konkretne pogovore o normalizaciji odnosov na področju strateške stabilnosti. Petletno podaljšanje sporazuma novi START o jedrskem orožju je dobra popotnica, saj je dejstvo, da imata državi še vedno več kot 90 % vsega jedrskega orožja na svetu. Putin je za Bidna dejal, da je izkušen politik, s katerim govorita isti jezik. Biden je poudaril, da razhajanja ostajajo, vendar ne več na težaven, hiperboličen način in da Rusija noče nove hladne vojne. To so verbalna zagotovila, da sta državnika vendarle vzpostavila tudi neki oseben odnos, se pogovorila tudi o zadevah, o katerih se ne strinjata in se ne moreta strinjati. Za Bidna je zunanja politika logično nadaljevanje osebnih odnosov, kot je dejal, "tako deluje človekova narava". Putinu je dal vedeti, da bodo ZDA še naprej obsojale kršitve človekovih pravic v Rusiji in ga posvaril pred vmešavanjem v ameriško demokracijo. Ta je obtožbe zavrnil, tako glede zaprtja opozicijskega vodje Navalnega, sankcioniranja opozicije kot tudi sume o domnevnem vdoru ruskih hekerjev na ameriških tleh. Rusija zahteva geopolitično pariteto v odnosu do ZDA, in kot je dejala Liljana Ševcova, ena lucidnejših ruskih analitičark, Putin želi biti član Kluba.

Zdi se, da je najpomembneje, da se je v zahtevnem in turbulentnem obdobju, ko so odnosi med državama skorajda dosegli dno, ženevsko srečanje uresničilo. Če sta nekdanja predsednika Reagan in Gorbačov leta 1985 v Ženevi začela novo dobo v odnosih med Moskvo in Washingtonom, sta Biden in Putin naredila prvi korak. Naslednji koraki bodo pokazali vse razsežnosti in veljavo njunega srečanja.