Foto: BoBo

Mladi, najsibo po letih ali po srcu, so v petek zavzeli mestne ulice in trge, postali pred mestnimi hišami in celo pred državnim zborom. Novodobni borci so se postavili v bran okolju. Proti vsem krivicam sveta se ne moreš boriti, lahko pa posredno s poklonom okolju pokažeš, da ti zanje ni vseeno. Boj za okolje ni samo podnebni boj, je tudi boj za slone in za kite, za nosoroge in tjulnje, za Tibetance in Maldivce, za večjo enakost nas vseh bivajočih. In da, ta boj bo zahteval žrtve – naše navade in razvade. Posegel bo v lagodnost našega vsakdana, ker je evidentno, da tako pač ne gre naprej.

Preprosto sprijeno je, da tega ne opazimo, da okoljski aktivizem označujemo za novodobni terorizem, ki krati človekove pravice, tako težko priborjene, npr. tisto, da se grem hladit pod klimo v nakupovalni center, ki mi po napornem dnevu ponuja nekaj sprostitve, morda celo obisk kakega zvezdnika … Ne slepimo se, da živimo v nerazpočnem mehurčku in da naša okolica že ve, kako vse urediti. Res je znanost že marsikaj dognala, a veljavni sistem na temelju finančne upravičenosti ali bojazni za delovna mesta zavira prenos visokotehnoloških rešitev v prakso. Etablirana politična smetana se ni prilagodila novim razmeram in še naprej sledi ekonomistom, kot da ti vedo, kaj je dobro za svet, pa nas izkušnja uči, da je tudi njih leto 2008 čisto “posekalo”.

Foto: BoBo

Kljub temu še vedno zaupamo neskončni rasti, simbolu ošabne nenasitnosti sodobnega človeka. V knjižnicah – tudi slovenskih – lahko najdete knjigo Fetiš rasti. Dobra knjiga je, ampak ni mi treba prebrati tistih 300 strani, da bi razumel, da mi BDP ne bo prinesel sreče. Dobro, lahko prispeva k nekaj mojim užitkom, morda lahko poveča mojo srečo, a sreče v celoti mi zagotovo ne more dati. Toliko bolj, ker tudi sami vidimo, da vsi še zdaleč ne občutimo rasti BDP-ja kot nekateri in da je BDP na neki način – laž. Ukrepajmo, ukrepajmo kot ob finančni krizi, ker današnje stanje ni nič drugega kot kriza, je bilo slišati na protestih. Žal pa muhasto vreme še vedno občutimo kot manj resnično od kratkoročnih malih skrbi (to in ono v službi, šoli, družbi …) in predvsem kot manj resnično od denarja.

Šole bi morale ob takšni novici, kot je bil omenjeni protest, zastriči z ušesi in poskakovati od veselja. Kaj ni prav to to, česar naj bi se učili? Kritičnega mišljenja, prepoznavanja ključnih trenutkov v zgodovini, družbenega udejstvovanja, nesebičnosti in altruizma? Kolikokrat se je že mladim očitala pasivnost, neangažiranost, nekakšna moralna mlačnost in fatalistična vdanost. Čudni mladi, leni mladi, samo zabavali bi se … Ampak ko se ti isti mladi postavijo zase, pa ne samo zase, tudi za tiste, ki vztrajajo proti njim, je kar naenkrat spet vse narobe. Šole, ki bi morale razpihati že najmanjšo iskrico odgovornega ravnanja do okolja, so se odzvale naravnost porazno (vsa čast izjemam!), natanko tako, kot jim očitajo kritiki, kličoči k prenovitvi: kot mehanicistični, pasivni birokrati, v vzvišeni osamljenosti, skriti tako visoko v svojem slonokoščenem stolpu, da bodisi ne slišijo krikov z nižav bodisi si mislijo, da lahko splezajo na nebo. Ampak pod tem istim nebom so vzklikali mladi “Ni planeta B!”, in tudi ko bi bil, je Zemlja vredna ohranitve že samo zato, ker je. Naj se človeštvo samoukine, če se hoče, sobitja za to niso prosila.

Tudi medije naj še okrcam. Njihov odziv bo sicer viden v prihodnosti, ko bomo spoznali, ali so petkov in podobne proteste obravnavali kot lahkotno družabno popestritev, ob tem pa kot pomembne teme izpostavljali druge. Mediji imajo veliko moč pri vsajanju idej o tem, kako naj bi živeli, zato odgovorno naprej!

Še nečesa nas uči ta protest: kulturnosti. Čeprav na trenutke glasen, pa nobena beseda ni tako predirljivo zazvenela v ušesih, kot so žvenketala razbita stekla slovenskega parlamenta pred leti. V manj kot mesecu je številka s 100 porasla na 100 x 100, pa na shodu ni bilo nikakršnih težav. Vse je potekalo gladko. Šola ne le, da je spregledala možnost, da mladim jasno prizna celovitost razvijajoče se osebnosti in jih podpre za boljši jutri – in seveda tudi sebe in vse (morebiti) spodbudne plati skritega kurikuluma (a žal tako ni šlo) –, pozabila je, da je cilje mogoče doseči še kako drugače kot z dopisi, pritožbami, vlogami in še kakim drugačnim pisarniškim rohnenjem: s stavko, pa ne tako, z dopisom s Sviza, zaprto v zbornici, niti ne s sindikalnimi čepicami in rdečimi plastičnimi vrečami, vrženimi čez život, ter ob bistveno manj piščalkah … temveč s ponosnim, resnično upornim mimohodom in pozivom: Ni nam vseeno, dajte nam, kar nam pripada. Predvsem beseda in čast. In dejanje.

Foto: BoBo

Nedoumljivo nizkotno je, da se ti vzorni protesti zbanalizirajo na oznako “zahtev tistih norcev, ki nam hočejo vzeti meso”. Prvič, kot jasno poudarja Žana Radivo, cilji gibanja Mladi za podnebno pravičnost niso usmerjeni v posameznika, ampak v sistem. Že dolgo je jasno, da prepričevanje, da so nakupi vsakodnevne volitve, le utrjuje nemoč posameznika in ga tako osami in izčrpava, da niti ne omenjamo dejstva, da se v opolnomočenju posameznika za tiste, ki malega potrošnika malo zavede z etiketami in deklaracijami, skriva sprevrženo oglaševanje. Zato nas mora država razbremeneiti individualnega bremena in nam naložiti kolektivnega, ki ga že od prazgodovine mnogo laže prenašamo in, tako se zdi, radovoljneje vzamemo na lastna pleča. Drugič, tudi če bi protesti zahtevali bojkot mesne industrije, bi bili ti cilji vendarle manj daljnosežni od zastavljenih. In tretjič, morda pa res uživamo preveč mesa. Morda je prav to tisto, na kar so nas opozarjali protestniki: da se bojimo sprememb, bojimo se manjšega zrezka na svojem krožniku. Ampak treba se bo čemu odreči. Lahko začnete pri mesu, lahko pri bogato obloženih sladkarijah, lahko, jojmene, pri kavi, pri novih cunjicah, pri vožnji … Odrecimo se, dokler še lahko izbiramo, čemu se bomo odrekli.

Neznansko pritlehno se mi zdi izkoriščati iskreno preprostost protestnikov zoper njih same. Na primer omalovaževati organizacijo, češ da je “eden iz Kopra sam izjavil, da jim je šlo pri obisku na roke lepo vreme”. Ali pa se privoščljivo naslajati nad dejstvom, da Tim Gregorčič tudi sam nosi majico za 5 evrov. “Priznam,” pravi, “imam jo, ampak ne zato, ker bi jo hotel, ampak zato, ker si kot študent brez rednih dohodkov ne morem privoščiti česa drugega.” In če ima mladi Voranc Bricelj na sebi kapo priznane blagovne znamke, zakaj tako cinično: Ti boš govoril … So njegovi ideali zato morda kaj manj resnični, manj živi in pomembni za obče dobro? Niso in vera vseh, ki upajo na spodbudno prihodnost, ne more biti pokvarjena! Ne še! Ne jemljimo jim idealov, ne zatirajmo njihove vere s cinizmom in brezbrižnostjo.

Zakaj moramo, tako kot so vladeboječi šolniki takoj zagnali vik in krik okrog opravičenih ur, v tem takoj videti neiskrenost, prenarejenost, povarjenost in izkoriščevalskost podnebnih aktivistov. Zakaj moramo, kot država privija državljane zaradi tistih nekaj, ki jo izigravajo, kot šola bdi nad učenci zaradi tistih nekaj, ki jo izigravajo, iskati le slabo in dobro misleče diskredirati že ob senčici dvoma. In s tako prezirljivim cinizmom! Cinizmom, ki je konec koncev le upravičevanje lastne nedejavnosti. Odrasli se lahko muzamo – lahko razmišljamo, da so zahteve trhle, neosnovane, presmele, ker da ne upoštevajo gospodarskega stanja, pozabljajo na življenje ljudi – oni imajo družine, skrbeti morajo za hišo, psa, otroke in bolehne starše … a prav zato pustimo mladim nezamejenih idej, neprikrajšanih možnosti, svobodnega duha in z iskreno željo po spremembi, da nam utirajo pot. Kdo drug, če ne oni, na mladih svet stoji! Nekje je pač treba začeti, in če nihče ne bo načenjal bolečih tem, bomo v otopelem upanju, da se bodo stvari že uredile same od sebe, pozabiti ukrepati, dokler je še čas. Priložnost zamujena, pa ne vrne se nobena.

Za cinizem in pripombe bo vedno čas, a zakaj ne bi svojega znanja in energije raje kot za zanikovanje in dokazovanje trapastosti porabili za to, da skupaj dosežemo nekaj boljšega, da razkrijemo nedomišljena mesta in predlagamo rešitve. Še enkrat: ne jemljite jim prepotrebne vere in vztrajnosti. Že tako jo morajo izkazovati tudi namesto vas.