Nick Offerman odlično upodobi Foresta. Številne podobe tako ali drugače namigujejo na božanstvo. Pri Forestu ne moremo mimo brade, dolgih las, v tem prizoru z lučjo se zdi kot svetnik. Foto: IMDb
Nick Offerman odlično upodobi Foresta. Številne podobe tako ali drugače namigujejo na božanstvo. Pri Forestu ne moremo mimo brade, dolgih las, v tem prizoru z lučjo se zdi kot svetnik. Foto: IMDb

Čeprav je Alex Garland vrstnik Christopherja Nolana in se loteva podobnih ambicioznih projektov, ki želijo povedati marsikaj zanimivega in estetskega o bistvu in naravi človeka, pa se zdi njegova pot do izrazitve avtorske ideje precej počasnejša, a zato ne nujno manj kakovostna.

Medzvezdje je povsem nova galaksija v Nolanovem vesolju

Nolan je svoje vesolje začel graditi pri 28 letih z nizkoproračunskim filmom Following, ki mu je hitro odprl vrata, da je že dve leti pozneje ustvaril kultni Memento, drugo je zgodovina. Garland je prvi vidni izdelek ustvaril še prej, pri 26 je izdal roman Obala, ki je sledil kot predloga za istoimenski film, ki ga je leta 2000 režiral Danny Boyle.

Prav Boyle je postal njegova vstopnica za prihod na veliko platno, saj je v sodelovanju z omenjenim režiserjem napisal scenarija za 28 dni pozneje (2002) in Sončno svetlobo (2007). A Garland je šele v tem desetletju dobil glavne ključe za upodobitev premikajočih zgodb. Vse povezuje znanstvenofantastični žanr, kar pa je še zanimivejše − trio zgodb je nastal v treh različnih forma(ti)h. Začel je s celovečercem Ex Machina (2014), nadaljeval z Netflixovim filmom Annihilation (2018), zdaj pa je pred nami kratka TV-serija Devs (2020), ki je bila prvotno predvajana na Huluju. Serija se je končala prejšnji teden, kar je primeren trenutek, da o njej zapišem besedo ali tri.

Pozor - kvarniki

Če ne želite ničesar izvedeti o seriji Devs, prosim nehajte brati. Hvala.

Dogajanje je postavljeno v bližnjo prihodnost v Silicijevo dolino, kjer v bližini San Francisca deluje tehnološko (izmišljeno) podjetje Amaya. Ta v marsičem spominja na resnične velikane tipa Google, saj avtobus zjutraj pobere takšne in drugačne inženirje ter jih odpelje v idilično naravo, kjer je zgrajen raziskovalni kampus.

Dogajanje je postavljeno v San Francisco in njegovo okolico. Foto: IMDb
Dogajanje je postavljeno v San Francisco in njegovo okolico. Foto: IMDb

Med zaposlenimi sta tudi Sergej (Karl Glusman) in njegovo dekle Lily (Sonoya Mizuno). Sergeju je s svojo skupinico uspelo napovedati gibanje drobnega organizma za nekaj sekund vnaprej, s čimer je tako navdušil Foresta (Nick Offerman), vodjo celotne Amaye, da ga je sprejel v Devs. Gre za skrivno skupino znotraj podjetja, kjer se razvija najbolj napredna tehnologija, o kateri večina zaposlenih nima pojma.

Sergej hitro konča svoj prvi in zadnji dan v Devsu. Izkaže se namreč, da gre v resnici za ruskega vohuna, ki se sicer uspešno pretihotapi do laboratorija sredi gozda. Tam ugotovi, kaj se skriva za Devsom (okrajšava za angleško besedo development, razvoj, op. a.). Devs je namreč kvantni računalnik, ki na podlagi dovolj informacij zna pogledati v preteklost in prihodnost. Ko Sergej skopira podatke, zbeži iz zgradbe, kjer ga ustavi Forest, kmalu zatem pa ga umori šef varovanja Kenton (Zach Greiner). Kar je v duhu zgodbe seveda logično in pričakovano. Forest je namreč uporabil božji stroj, zato je vedel, kaj bo naredil njegovi zaposleni ter kje in kdaj ga lahko ustavi. Vpleteni so Sergejevo smrt prikazali kot samomor, kar pa se Lily zdi precej nenavadno, zato skuša ugotoviti resnico.

Projekcija v določeni točki preneha delovati. Foto: IMDb
Projekcija v določeni točki preneha delovati. Foto: IMDb

To je povzetek prvega od le osmih delov serije. Ta gledalca nagovarja s pomembnimi in težkimi vprašanji. Garland mojstrsko odpira številne teme, največ časa nameni trem, ki so med seboj povezane v troedino celoto. Da, Garland se ves čas spogleduje z religijo. Osrednja tema je vprašanje svobodne volje. Devsov svet je determinističen, vnaprej določen, svobodna volja za Foresta ne obstaja. Zaposleni tako lahko opazujejo, kaj se je zgodilo v preteklosti. Tako vidimo križanje Jezusa Kristusa, smrt Ivane Orleanske in spolni odnos Marilyn Monroe in Arthurja Millerja (a to še ni vse, med vrsticami izvemo, da so stroj uporabili tudi za opazovanje dinozavrov in ne nazadnje celo nastanka Zemlje).

Vsa absurdnost determinizma je še najbolje prikazana, ko eden od višje zaposlenih Stewart (Stephen McKinley Henderson) kolegom na velikem zaslonu zavrti simulacijo, kaj se bo z njimi zgodilo čez eno sekundo. Presenečeni in prestrašeni sodelavci z grozo opazujejo in ponavljajo vse, kar vidijo pred seboj. Posnemajo sami sebe. Imajo torej svobodno voljo? "Ta škatla ima vse nas," deterministično dahne Stewart, ko prekine simulacijo. Prizor me kaj hitro odpelje v kakšno drugo aktualno serijo, ki postavlja sorodna vprašanja (Westworld), a ključna poanta pomanjkanja svobodne volje vendarle ni galaksije proč, kot morda dobimo občutek ob ogledu Posebnega poročila. Nevrologi se s podobnimi vprašanji srečujejo vse pogosteje, in to dejansko v resnici vpliva tudi na razplete sodnih procesov.

Forest se na skoraj vsakem koraku tako ali drugače spominja svoje umrle hčere. Foto: IMDb
Forest se na skoraj vsakem koraku tako ali drugače spominja svoje umrle hčere. Foto: IMDb

Žalovanje je druga večja tema. Gledalcu kaj hitro postano jasno, kaj muči in žre Foresta, kaj ga motivira v celotnem megalomanskem projektu. Podjetje je poimenoval po hčerki, ki je umrla v prometni nesreči, za katero je bil nehote kriv tudi sam. V čudovitem prizoru iz preteklosti vidimo, kako je telefoniral ženi, ki se je z Amayo ravno vračala domov, a prav zaradi telefonskega klica ni bila pozorna na cesto, s čimer je prišlo do usodne nesreče. Serija skupaj z determinizmom odpira temo vzporednih vesolj. Če je Forest gledalcu pred tem deloval hladno, naenkrat začutimo vso njegovo bolečino. V istem prizoru vidimo nekaj različic vzporednih vesolj: od srečne vrnitve domov, ko objame hčerko, do različice, ko se avta komaj ogneta trku do tiste resnične (oziroma veljavne v tem vesolju), ko je iz avta vlekel trupli. Forest si tega nikoli ni oprostil in vsa njegova dejanja sledijo istemu motivu − za vsako ceno se spet združiti s hčerko in jo za vsako ceno pripeljati spet v življenje.

Kar je most do zadnje teme − tehnoloških gurujev, ki nam danes tako ali drugače vladajo. Z nepredstavljivo močjo (podatkov) se včasih vedejo, kot da ne bi bili ljudje, ampak nekaj več, božanstva, ki lahko kljubujejo zakonom narave. Garland je to stališče večkrat ponovil in jasno pokazal, da mu gredo ti ljudje na živce. Javnost jim prepogosto daje napačne etikete. "Ne, on ni genij, samo podjetnik je," Garland to misel položi v usta Lyndonu (Cailee Spaeny), ki je pravi genij v celotnem projektu in mu da celotno podobo (gledalec bo kmalu uvidel, da to velja dobesedno). Zato nikakor ni naključje, da sta protagonista v Devsu in Ex Machini bradata moža, kar spet asociira na Jezusa. Torej na nekaj več, božanstvo (ne nazadnje, ob koncu serije izvemo, da se devs lahko bere in predvsem razume kot deus, torej bog).

Sergej in Forest ne igrata z odprtimi rokami. Foto: IMDb
Sergej in Forest ne igrata z odprtimi rokami. Foto: IMDb

Devs je kompleksen izdelek, ki sicer ni popoln. Na pozitivni strani moram poudariti ideje in vizualizacijo, ki sta izjemno bogata. Izdelava teme svobodne volje in determinizma je več kot le vaja v slogu, kar velja tudi za vizualno podobo serije. Prednjači gradnja Devsa, ki se blešči v zlatih odtenkih (kaj je vredno zlata v našem življenju?) in nekako vibrira med poljema znanega in neznanega, sedanjosti in prihodnosti, zavesti in podzavesti, predstavlja neke vrste most. Seveda ni presenetljivo, da do samega središča Devsa vodi poseben most (oziroma dvigalo). Še manj presenetljivo je, da se ta premika izjemno počasi, kar predstavlja simbol celotne serije: brez panike in hitenja prosim, vse se bo uredilo, vse bo prišlo v svoj (deterministični) cilj. In seveda, usodni dogodek, zaradi katerega Devs ni več sposoben napovedovanja prihodnosti, se zgodi prav v istem dvigalu. Garland ima res prefinjen občutek tako za estetiko kot notranjo konsistenco.

Največje šibke točke so v dialogu, razvoju likov in igri. Lily je najizjemnejše bitje ne le v zgodbi, ampak celotnem vesolju (vsaj v tem, ki smo mu priča), saj je edina, ki zmore izstopiti iz nevidnih tirnic determinizma, uporabi svobodno voljo in zlomi sistem (ki ravno zato ni več sposoben napovedovanja prihodnosti). Zaradi te enkratnosti se prikupi celo Forestu, ki običajno vse ljudi razume kot le kmete na svoji neskončni šahovnici. Lily je nekaj več, kraljica, ki zmore ustaviti in matirati mogočega kralja! Zaradi tega sem od Sonoye Mizuno pričakoval bistveno bolj energično ali doživeto igro. Tudi marsikateri drugi igralec prepogosto deluje preveč katatonično. Kar po drugi strani namiguje na Garlandovo genialnost − vse je tako ali tako vnaprej določeno, če nimamo svobodne volje, tudi nimamo prave energije in žara. Morda si je avtor zaželel te interpretacije, res pa je, da mi to ni prav precej izboljšalo doživljanja igre.

Forest in Lily se po smrti znajdeta v Devsu ... Simboli na življenje po življenju so očitni, barvna kulisa nas hitro spomni na Gladiatorja. Foto: IMDb
Forest in Lily se po smrti znajdeta v Devsu ... Simboli na življenje po življenju so očitni, barvna kulisa nas hitro spomni na Gladiatorja. Foto: IMDb

Vsaka zgodba potrebuje preobrate, ki ohranjajo svežino in nalagajo nove plasti. Devs jih ima vsekakor dovolj, tudi zadnjega. Forest in Lily (kljub uporabi svobodne volje!) ne moreta ubežati svoji usodi − smrti, ki sta si jo nekaj minut pred tudi ogledala, Forestu pa vseeno uspe uresničiti božanski načrt, saj se spet združi z družino. Ne, hčerke ni spravil v ta fizični svet, ampak je sebe (in Lily) skopiral v eno od različic vzporednih vesolj. Glede na Garlandov odnos do tehnoloških gurujev me je to presenetilo, vseeno pa je v duhu serije.

Devs je vizualno in idejno zelo bogat. Na trenutke je sicer zelo počasen in terja potrpežljivost, za kar gledalca vseeno nagradi. V primerjavi z Garlandovima filmskima stvaritvama je stopničko nižje. Občutek imam, da avtor (ki je režiral prav vse dele) še ni popolnoma osvojil vseh televizijskih pravil. A isti občutek mi pravi, da je ravno to medij, v katerem bo ustvarjal v bližnji prihodnosti in nas razvadil z novimi stvaritvami. In presežki. Devs je brez dvoma presežek.

Napovednik Devsa