Felixa v Kolesarju je upodobil. Ob koncu dirke se znajde v majici vodilnega na 'Baby Giru'. Foto: IMDb
Felixa v Kolesarju je upodobil. Ob koncu dirke se znajde v majici vodilnega na 'Baby Giru'. Foto: IMDb

To v filmu Dobri Will Hunting izjemno dobro opiše pogled asistenta na rešitev matematične uganke, ki jo je naslovni junak potegnil iz rokava (uniforme čistilca na prestižni univerzi MIT), sam pa je moral preverjati zapiske, ali drži. Tako fikcija kot resničnost je polna takih zgodb.

Ritem norosti

O džezu nimam niti najmanjšega pojma in odnosa, a moram priznati, da sem neznansko užival ob ogledu filma Ritem norosti. Šele pozneje sem se zavedal, da sta roka in noga kar sami poplesovali v tem norem ritmu, kjer je nadvse strogi učitelj Terence Fletcher (z oskarjem nagrajeni J. K. Simmons) nadlegoval svoje mlade učence. Dirigent v sebi ni imel presežne izjemnosti, zato pa je ravno s tiranskim vodenjem želel med mladimi glasbeniki najti naslednji biser kova Charlieja Parkerja.

Ne glede na manjša ali večja odstopanja v resničnosti vaj džezovski zasedb ali natančnosti zgodbe, kako je Parker postal Bird, to niti ni najpomembnejše. Film dejansko tako dobro deluje, ker je čutiti prstni odtis scenarista in režiserja Damiena Chazella, gledalcu je hitro jasno, da nekaj takega lahko ustvari le nekdo, ki je v resnici trpel na glasbenih vajah, ki je trepetal pred možem z dirigentsko palico in ki niti po več letih ni prebolel in predelal teh občutij. In niti ni pomembno, ali je Chazelle v resnici sanjal, da bo postal naslednji Genij. Tega je − v filmu − vtkal v zaključek filma in s tem vsaj formalno zaprl pomembno poglavje v življenju, ki ga je tako zaznamovalo.

Filma Ritem norosti in Kolesar povezuje še nekaj drugih dejstev, med drugim sta najprej oba nastala kot kratka filma, s katerim sta dobila potrebni finančni zagon za celovečerno različico. Foto: IMDb
Filma Ritem norosti in Kolesar povezuje še nekaj drugih dejstev, med drugim sta najprej oba nastala kot kratka filma, s katerim sta dobila potrebni finančni zagon za celovečerno različico. Foto: IMDb

Podobna občutja so me prevzela ob ogledu belgijskega filma Kolesar (2018), ki pripoveduje zgodbo o mladem nadarjenem − uganili ste − kolesarju. Felix po naslovu belgijskega prvaka v mlajši kategoriji profesionalno pot išče proč od pomoči očeta (ki je še vedno amaterski kolesar) in se preseli v Italijo. Kot tujcu mu ni najlažje, njegove telesne predispozicije niso ravno idealne, a s pomočjo eritropoetina (EPO) mu uspe preboj, saj doseže nekaj zmag. Obeta se mu preskok v najvišjo profesionalno kategorijo, snubijo ga pri Lampreju (današnji UAE, kjer vozi Tadej Pogačar), dokler ...

Ob ogledu mi je bilo takoj jasno, da mora biti v ozadju človek z lastno izkušnjo, ker film deluje tako avtentično. Nisem se motil, film je režiral Kenneth Mercken, nekdanji amaterski belgijski prvak, ki je ob prelomu stoletij tudi sam uporabljal EPO in imel zelo kompleksen odnos z lastnim očetom. Ta je Felixu v otroštvu predstavljal velik vzor, pozneje pa je iz očeta butnilo ljubosumje, ker ga je sin prekašal. Nekaj, kar velja tudi za Kennetha in njegovega očeta, ki je še vedno tesno povezan s kolesarstvom.

Kenneth Mercken (desno) je odkrito govoril o dopingu v kolesarstvu na prelomu stoletij. Doping ni bil le stvar takrat najboljšega Armstronga, ampak je šel precej dlje po piramidi. Foto: IMDb
Kenneth Mercken (desno) je odkrito govoril o dopingu v kolesarstvu na prelomu stoletij. Doping ni bil le stvar takrat najboljšega Armstronga, ampak je šel precej dlje po piramidi. Foto: IMDb

Kolesar deluje, ker ne moralizira in demonizira športnike, ki so v tistih letih kot po tekočem traku jemali prepovedana sredstva. Če iz tistih časov vidimo čislane podobe npr. Lancea Armstronga na Elizejskih poljanah, se lahko zavedamo, v kakšni finančni bedi je delovala večina podpornih členov. In ja, za piko na i, telo Felixa ni bilo primerno za uporabo EPA, saj se je krvna slika pri njem celo poslabšala. Kar je bil tudi eden izmed razlogov za konec Kennethove resnične kariere.

Nazaj v pravo resničnost. Večina dejavnosti je koristnih. Ukvarjanje s športom, glasbo ali s katero koli drugo rečjo je načeloma ne le zdrava, ampak tudi pozitivno vpliva na klesanje osebnosti in discipline. Same kljukice. A seveda obstajajo tudi drugi vidiki, od motivacije, vloge staršev in njihove neizživete želje, transferji in ponotranjenje te želje ter stremljenja k biti najboljši. Vsak človek prej ali slej pride do lastne meje. Če je v tej točki pred vsemi, je cilj dosežen. A še kako boli, če veš, da si dal vse od sebe, pred teboj pa je še vedno previsoka stopnica. Kako se sprijazniti, da si v prehojeno pot vložil ne le sebe, ampak desetletja dela, da si dober, zelo dober, nimaš pa tega (talenta), da bi bil najboljši.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.