V petek marsikomu ni bilo jasno, kaj se dogaja. Foto: EPA
V petek marsikomu ni bilo jasno, kaj se dogaja. Foto: EPA

Hierarhija tritedenskih dirk je jasna in se bo res težko kdaj spremenila − Tour, Giro in Vuelta. Glede na imena, ki letos krojijo vse tritedenske dirke, pa se vsaj zdi, da je Giro vsaj to pot pristal pri repu. Tao Geoghegan Hart, Jai Hindley in Wilco Kelderman pač ne sodijo v prvo skupino kolesarjev, ki zaznamujejo grand toure. Vsaj za zdaj še ne.

Hart v kronometru slekel Hindleyja in osvojil Giro

Razumljivo je to posledica zgoščene in zmešane koronske sezone, svoje pa je dodala še poškodba sicer prvega favorita Gerainta Thomasa (ki sodi v prej omenjeno najboljšo skupino). A ponujeno priložnost je treba izkoristiti in rezervni kapetan Ineosa jo je nedvomno izkoristil!

V tem zapisu bi se rad dotaknil petkovega dogajanja, ko je bila predvidoma 253-kilometrska etapa precej skrajšana. Kolesarji so se uprli in zaradi slabega vremena, dolžine etape, zelo poznega prihoda v hotel po četrtkovi preizkušnji in prejšnjih maratonskih etap prosili/zahtevali skrajšanje, kar je vodstvo dirke z velikim cmokom v grlu tudi sprejelo.

Vegni po skrajšanju maratonske etape: "Nekdo bo za to plačal!"

Odpira se ogromno vprašanj, ki nimajo jasnega in enoznačnega odgovora. Na eni strani gre razumeti organizatorje in samo integriteto dirke. Trasa je bila dovolj dolgo znana vnaprej (in takrat vsaj javno ni bilo slišati pomislekov), vreme pa je bilo daleč od meje regularnosti (nad deset stopinj Celzija). Glede na niz naporov, ki so se zvrstili v zadnjem tednu, bi dodatni kilometri še kako vplivali na moči, ki bi kolesarjem ostale dan pozneje pri trojnem vzponu na Sestriere in bi tako lahko premešali razmerja na samem vrhu. Tega ne bomo nikoli vedeli.

Ni težko razumeti niti strani kolesarjev. Za njimi so bile tri zaporedne etape z več kot 200 kilometri, zadnji dve sta bili težki gorski. Svoje so dodali logistični zapleti s poznimi prevozi v hotel. Ni težko biti navijač in s kavča opazovati dogajanje na TV-zaslonu, po možnosti pa imeti v toplem domu vklopljen še drugi in tretji zaslon. Težje pa je premagovati vse te napore v mrazu in dežju. Ni več daleč do misli tako o gladiatorstvu, pa tudi o dopingu. Če si gledalec želi uživati ob epskih bojih na najtežjih prelazih, kjer imajo težave še avtomobilske sklopke, se včasih zdi utopična misel, da se vse to dogaja izključno ob pomoči žgancev in kislega zelja.

Mauro Vegni je bil v petek jezen kot ris. Foto: EPA
Mauro Vegni je bil v petek jezen kot ris. Foto: EPA

Nihče najbrž ne pomisli, da so kolesarji otopeli in razvajeni, po drugi strani pa je vedno veljalo, da so tritedenske dirke festival vzdržljivosti. Vedno je šlo za dolge kilometre, z ogromno napornimi klanci, to vendarle definira grand tour. Pravila so sicer precej jasna − celotna dolžina grand toura je omejena na 3500 kilometrov, maksimalna razdalja etape na 240 km (organizator lahko zaprosi za dve izjemi, ki presegata to omejitev, kar bi predstavljala ravno petkova originalna etapa), povprečna etapa pa je lahko dolga največ 180 km. Giro je šel letos v smer daljših etap, ravno zato, da je povprečje ostalo pod mejo, so bili v traso vključeni trije kronometri.

Treba je najti ravnotežje in bolj jasen odnos med kolesarji in delodajalci ter na koncu med krovno organizacijo. Ni skrivnost, da je v tem pogledu kolesarstvo precej neurejen šport, kjer večina kolesarjev pogosto potegne kratko. Od pravic do pogojev dirkanja, kjer se je prav letos spet pokazal velik minus pri varnosti kolesarjev.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.