Jürgen Klopp in Mauricio Pochettino spadata med najboljše trenerje na svetu. Z razlogom. Foto: EPA

A resnica ni daleč. Za uspeh pa niso zaslužni le nogometaši ...

Jasno je, da se razmerja med tradicionalno najuspešnejšimi evropskimi zvezami (Anglija, Španija in Italija) skozi čas spreminjajo kot sinusna funkcija. Ko smo pri Angležih, ti so med letoma 1977 in 1982 osvojili šest zaporednih naslovov v Pokalu državnih prvakov, in to s tremi klubi. Med letoma 2007 in 2009 so imeli kar 9 od 12 polfinalistov Lige prvakov. Letošnjih 4/4 je zgodovinskih in težko ponovljivih.

Mimogrede, od sezone 2009/2010, ko se igra Evropska liga v zdajšnji obliki, so pri številu polfinalistov daleč pred vsemi Španci.

Nogometna zvezaLiga prvakovEvropska ligaSkupaj
Španija171330
Anglija7815
Nemčija9211
Italija437
Portugalska066
Francija224

Opomba: Število uvrstitev v polfinale od sezone 2009/2010 naprej.

In kakšna je korelacija s finančnimi vložki? Nogometni observatorij CIES je ob koncu zadnjega poletnega prestopnega roka naredil zanimivo analizo primerjave nogometnih odškodnin igralcev v petih najmočnejših ligah od leta 2010 naprej. Zanimivo, prav vsako leto so največ denarja za prestope porabili Angleži.

LetoAnglijaItalijaŠpanijaNemčijaFrancija
2010475415305178169
2011843643431215207
2012722482177309264
2013922578457311453
20141.256476585350235
20151.504845624499370
20161.773851607716283
20172.0791.2367317961.118
20182.1221.1971.319600583
Skupaj11.6966.7235.2363.9743.682
(%)37,421,516,712,711,8

Opombe:
- Vrednosti so v milijonih evrov.
- V zadnji vrstici je odstotek vsega vloženega denarja med petimi ligami.
- Vir raziskave: CIES. Avtor raziskave Loic Ravenel je njega dni gostoval v podkastu Številke.

Angleži so vložili dvakrat toliko denarja kot Španci, ti pa so zbrali dvakrat toliko polfinalov. Denar torej ni odgovor na prav vsako vprašanje.

Italijan Maurizio Sarri je Chelsea popeljal do zmage v Evropski ligi. Foto: EPA

Odgovor na tokratni angleški presežek gre iskati v drugi naložbi ‒ trenerji. Na začetku sezone 2009/2010 je bilo razmerje domačih trenerjev (kamor poleg vseh štirih delov Združenega kraljestva zaradi podobnosti nogometne filozofije in zgodovine štejem tudi Irsko) in tistih iz celinskega dela Evrope je bilo 13:7, zdaj pa se je natanko obrnilo na 7:13. In seveda ni presenetljivo, da vse štiri letošnje finaliste vodijo prav tujci.

Na delu so briljantni umi, pomislimo samo na menedžerja obeh finalistov Lige prvakov ‒ Jürgen Klopp je z napadalno filozofijo popolnoma pregnetel Liverpool in ga razvil v napadalni stroj, ki se je drugič zapored uvrstil v finale najpomembnejšega tekmovanja, v državnem prvenstvu pa osvojil neverjetnih 97 točk (kar je bilo še vedno premalo za naslov, kriv pa je bil še en tuji trener).

Gradnja novega Tottenhamovega stadiona je popolnoma oskubila malho za nakupe nogometašev. Mauricio Pochettino je imel pri prestopih zvezane roke, a je klub vseeno pripeljal v finale Lige prvakov. Od sezone 2010 naprej je največ denarja vložil Manchester City.

KlubLigaVložek
Manchester CityAnglija1.470
ChelseaAnglija1.310
BarcelonaŠpanija1.258
Paris SGFrancija1.242
Manchester UnitedAnglija1.102
JuventusItalija1.085
LiverpoolAnglija1.071
Real MadridŠpanija912
RomaItalija809
Atletico MadridŠpanija764

Opomba: Vložki so v milijonih evrov, vir: CIES.

City je zapravljal milijone in milijone. Čeprav mu še vedno manjka pika na i v podobi zmage v Ligi prvakov, pa je težko skleniti, da pri naložbi ni bil uspešen. Še najbolj v Pepa Guardiolo, ki je zgradil pravi stroj ‒ 198 točk v dveh zaporednih sezonah je svojevrstni rekord.

Alex Ferguson je zadnji otoški trener, ki je osvojil naslov angleškega prvaka. Foto: EPA

Ravno pogled na drugo stran mesta kaže na pomen trenerjev. Ko je legendarni Alex Ferguson leta 2013 zapustil Manchester United, je ta začel izgubljati korak s konkurenco. Pri iskanju pravega trenerja je uporabljal različne strategije, a bil vselej neuspešen. Pri tem velja seveda izpostaviti Joseja Mourinha, ki je imel na voljo prav tako precej denarja, a se je njegova hišica iz kart ‒ kot običajno ‒ porušila v tretji sezoni.

Ne le nogometaši, močno se splača vlagati v trenerje in jim ponuditi seveda tudi dovolj časa, da lahko razvijejo svojo filozofijo in vizijo.