Bo e-šport kdaj postal del 'klasičnega' športa? Foto: EPA
Bo e-šport kdaj postal del 'klasičnega' športa? Foto: EPA

Nemški pisatelj Ilija Trojanow je leta 2012 (najbrž podobno kot nemajhen del planeta) užival ob spremljanju olimpijskih iger v Londonu. Te niso le oder za največje športne zvezdnike, da se predstavijo v soju luči, majhen pramen pade tudi na tekmovalce, ki se udejstvujejo (vsaj za svetovno javnost) v precej bolj eksotičnih športih, kot sta, denimo, moderni peteroboj ali rokoborba.

Ilija Trojanow je bil v Vilenici nagrajen leta 2018. Foto: BoBo
Ilija Trojanow je bil v Vilenici nagrajen leta 2018. Foto: BoBo

Kolikokrat se vam zgodi, da ste en trenutek navdušeni nad kakšno idejo, izjavo, dogodkom, domislico in mislite, da iz tega lahko naredite neko posebno zgodbo? Tovrstni mehurčki idej se nam prikazujejo, delček sekunde vznemirijo, a prehitro razblinijo in nas vrnejo v sivo realnost. Trojanowu pa je uspelo ustaviti čas, se zliti v ta trenutek in napihniti svoj prostor in čas. Tako se je odločil, da se v naslednjih štirih letih preizkusi v vseh olimpijskih (posamičnih) športih in poskuša najti svoj odgovor, kaj (mu) pomeni šport.

Kaj meni pomeni šport? Zakaj imam sploh rad šport?

Ker ustvarja ocean številk, s katerimi se lahko igram in iščem zgodbe. Ker prinaša pravi poligon iskrenih in spontanih čustev (na tem mestu lahko mirno odmislim simuliranje nogometnih prekrškov). Kaj ostane, ko iz enačbe odstranim glavna osumljenca? Kaj ostane, ko na Eratostenovo rešeto stresem šport? Kaj so športna praštevila? Kaj so osnovni delci športa?

Kar ostane, je človek. Na situ nehote dobimo dokaj realno, le rahlo popačeno preslikavo družbe in njenih razmer.

Primer Fak: Obsojeni smo na vrtenje v kazenskem krogu

Če ima (rekreativni) šport načeloma dokaj jasno motivacijo v želji po gibanju in zdravju, to gotovo ne more veljati za vrhunski šport. Težko me bo kdo prepričal, da stalno ponavljanje (umetnih) gibov dobrohotno vpliva na dolgoročno zdravje športnikov (česar se zavedajo tudi sami akterji). Z željo biti najboljši načeloma ni nič narobe, njen izvor lahko najdem že v najzgodnejših fazah razvoja (egocentrizem). Da postaneš najboljši, moraš premagati vse tekmece. So morali najboljši predstavniki naše družbe koga premagati? To prepuščam vam.

Vzporednice se s tem seveda ne končajo. Vsake toliko časa slišimo različne statistike, kako si (res) majhen delež ljudi lasti (res) ogromen delež kapitala, a sila podobna razmerja veljajo v športu. Morda podobe Cristiana Ronalda, Lionela Messija, LeBrona Jamesa, Rogerja Federerja, Tigerja Woodsa in druščine ustvarjajo podobo, da je prav vsak športnik bogataš, ki mu po koncu kariere za svojo eksistenco ne bo treba migniti s prstom, a resnica je drugačna. Ne le, da večina športnikov predstavlja (namenoma grobo zapisano) plejado statistov, ki omogočajo zgoraj omenjenim svojo slavo, v resnici ogromno športnikov živi brez jasne strategije, ki bi jim omogočal prehod v življenje po športu. Zaslužki večine so daleč od luksuznih vil.

Hiter tempo življenja hitro menja tudi športne junake

V desetletju, ki se počasi izteka, se je družba precej ukvarjala z vprašanjem (ekonomskih) migrantov. Skok v šport je jasen. Kaj drugega so npr. nogometaši in košarkarji, ki iz afriških držav skušajo priti v najbogatejše države in trge? Nemalo jih ustavijo v prehodnih državah (kot je Slovenija), kjer si želijo biti opaženi in še hitreje najti ugodnejši angažma nekje na Zahodu? Mimogrede, nemajhen del migrantov in/ali njihovih potomcev je odigral opazno vlogo pri obeh nogometnih svetovnih prvakih tega desetletja (Nemčija 2014 in Francija 2018). Šport očitno pomaga pri integraciji v okolje (vsaj v teoriji).

Primerjav je neskončno in bi bile vredne lastne knjige, morda za zaključek le misel o evoluciji športa in družbe. Antične olimpijske igre nas učijo, da prve športne panoge pravzaprav izvirajo iz potrebe po preživetju (tek), panoge na začetku modernega olimpizma so slavile vojaške sposobnosti (zaradi česar je, denimo, nastal moderni peteroboj), evolucija športa nas je danes pripeljala v nenavadno obdobje zabave. Današnji šport je v glavnem namenjen gledalcem. In če želimo kupiti šport, ga je očitno treba zaviti v čim lepši celofan (pomislite koliko športov je obliko tekmovanja spremenilo v 'mož na moža', kjer imam v mislih razne skupinske štarte). Evolucija pa nakazuje razvoj še v nadaljnjo obliko, kjer bo zabava prevzemala še več motivacije (esporti). Moram priznati, da me ta prihodnost najbolj ne navdušuje. No, v resnici gre le za miselno vajo.

Torej ... Ne le zaradi številk, šport imam rad tudi zaradi zgodb, vzporednic in izzivalnih vprašanj. Pa vi?