Spomin na Alp d'Huez, kjer je Alberto Contador dobil kraljevsko etapo Dauphine 2010. Foto: AP

Vzemimo primer Alberta Contadorja, enega najuspešnejših kolesarjev. Španca poznamo kot sedemkratnega zmagovalca tritedenskih dirk in priznanega sodelavca Eurosporta, kjer s svojimi komentarji uvidi in pomaga razkriti marsikatero podrobnost svojega športa.

Redno in strokovno pojavljanje na televizijskih zaslonih (ne)hote v območje pozabe potiska to, da je dopinški grešnik. Še odmevnejše dejstvo predstavljajo prve reakcije Mednarodne kolesarske zveze (UCI), ki je želela njegove prekrške pomesti pod preprogo. Saj poznamo zgodbo o kokoši, ki nese zlata jajca.

Dan pozneje se je veselil Brajkovič največje zmage v karieri. Foto: AP

S Contadorjem je precej povezan tudi slovenski kolesar Jani Brajkovič (ki je prav tako padel na dopinškem testu in odsedel svojo kazen). Tri leta sta skupaj pedala potiskala v dresih Discoveryja in Astane. Njuni poti sta se razšli leta 2010, ko je Slovenec prestopil v RadioShack in se veselil največje zmage v karieri, dobil je namreč etapno dirko Dauphine. Brajkovič je cel teden vozil fantastično, v šampionskem slogu je dobil izjemno dolg kronometer, v gorah se je vozil z najboljšimi. Še danes pa obžaluje le eno stvar, v podkastu SOS odmev je zavrtel kolo časa: "Obžalujem etapo na Alp d'Huez, ker sem Contadorju prepustil zmago. Mislil sem si, bom nekoč sam potreboval uslugo, takrat mi bo mogoče Alberto vrnil uslugo, a se ni nikoli tako izšlo."

Profesionalni šport je seveda v obliki piramide, kjer je na vrhu prostor le za enega, a tovrstne džentelmenske poteze v kolesarstvu niso nič nenavadnega. Resda uradno spada med posamezne športe, a ima neverjetno veliko elementov ekipnega športa. Kolesarji skupaj ure in ure vozijo po istih cestah, žge jih isto sonce in pere isti dež.

Brajkovič: Bil bi neiskren, če bi predaval in skrival svoje težave

Zato ni presenetljivo, da med Brajkovičevimi vrsticami lahko vidimo sledi bratstva in egalitarizma. Še bolj neposreden je bil ob koncu pogovora, ko je razkril, zakaj po koncu kariere namerava ostati v kolesarstvu: "Želim si ustanoviti neko institucijo, ki bi pomagala kolesarjem, se borila za njihove pravice in jim pomagala preživeti kolesarstvo. Da ne bi kolesarji na koncu ostali brez denarja in družine, bili depresivni, v drogah ali alkoholu in da bi živeli normalno življenje. Večina kolesarjev po koncu kariere ne ve, kako naprej. Kolesar razume kolesarstvo kot del sebe in svoje identitete. Ko prenehaš profesionalno tekmovati, izgubiš to identiteto, si ničla, nimaš izobrazbe in prihodkov, ne znaš se vesti v družbi in hitro padeš v depresijo. Kolesarji se hitro ločijo, izgubijo stik z družino in otroki, nato gre samo še navzdol."

Brajkovič je v podkastu govoril tudi o osebnih težavah, ki medije večinoma ne zanimajo: 'Zanimivejše je spektakularno poročanje, ekstrem v katero koli smer. A treba se bo spopasti tudi z drugimi težavami.' Foto: EPA

Ko misel in prej omenjeno piramido obrnemo na glavo, dobimo neprijeten položaj, kup športnikov, ki so velik del svojega otroštva, mladosti in odraslega življenja posvetili svoji športni panogi, peščica je žela uspeh, večina pa je – brutalno rečeno – opravljala vlogo statistov (ali v kolesarskem žargonu vodonoš).

Če so ti statisti prej pomagali soustvarjati spektakel, si ne zaslužijo pomoči pri lažjem prehodu v novo življenjsko obdobje, v novo osmislitev življenja? Ali je dovolj že tolažba, da bi bilo lahko še huje in bi drugo polovico življenja preživeli z resnimi telesnimi okvarami in kognitivnimi primanjkljaji, kot se dogaja nekaterim nogometašem v Ligi NFL?

PS: Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora z Janijem Brajkovičem: