O težavah s pravljicami, ki so lahko za določene otroke preveč krute ali drugače neprimerne, sem že večkrat pisal. Nedavno sem bil gost nočnega programa na Radiu Slovenija in klic ene izmed poslušalk me je prepričal, da o tem še vedno premalo razmišljamo in govorimo. Posebej težavno je z uvrstitvijo pravljic v šolske programe.

V operi Janko in Metka rešita otroke in ne oropata coprnice.
V operi Janko in Metka rešita otroke in ne oropata coprnice.

Prava moč pravljice se skriva ravno v načinu njenega posredovanja poslušalcu (pri bralcih je že težje, saj avtor ne more sproti prilagajati besedila odzivu), kar v praksi pomeni precejšnje breme za pripovedovalca. Ali je določen otrok sposoben sprejeti sporočilo, da so nekoga v zgodbi pojedli ali so mu umrl starši ali ga izdali sorojenci, je treba ugotavljati za vsak primer posebej, kar je v šolskih sistemih, kjer je vse podrejeno povprečjem in drugim statističnim podatkom, seveda izjemno težko zagotoviti.
Oglejmo si za začetek nekaj primerov prilagoditev klasičnih pravljic, ki so jih poustvarjalci spremenili v skladu s cilji, ki so jih želeleli doseči pri svojem občinstvu.

Janko in Metka kot opera

Znani skladatelj Engelbert Humperdinck (1854‒1921) je v 19. stoletju s pomočjo svoje sestre Adelheid Wette (1858‒1916), avtorice libreta, za operni oder prilagodil Grimmovo pravljico Janko in Metka. Ker gre za medij, kjer se poje in celo pleše, so bile nekatere spremembe nujne. Izhajajoč iz božičnega vzdušja (Adelheid je prvo različico napisala za svoje otroke v obliki božičnih pesmi, za katere pa je potrebovala še glasbo), je sicer mračne tone Grimmove pravljice že od začetka nadomestil z dobro mero optimizma.

Kartica za operno predstavo Janko in Metka.
Kartica za operno predstavo Janko in Metka.

Družina (oče, mama in otroka, brez mačehe) je sicer revna, a se dobro razumejo. Otroka pomagata, a sta občasno neodgovorna in tako nanese, da nekega večera mati, razburjena zaradi njune razposajenosti, polije mleko, njihovo večerjo. Pošlje ju v gozd po jagode, kjer jima spet zmanjka odgovornosti. Jagode namreč pojesta že tam, da bi nabrala nove, zmanjka časa, stemni se in ostaneta v gozdu.

Ponoči nanju pazijo angelčki (priložnost za uporabo religioznih vložkov, sicer značilnih tudi za Grimmovo različico, pa tudi priložnost za uporabo opernega zbora), nato sledi prizor s čarovnico, s katero otroka opravita z združenimi močmi. Na koncu se družina srečno snide, pridružijo se še številni otroci, prej začarani zaradi zdaj pooglenele coprnice.
Najprepoznavnejši element Janka in Metke spopad s čarovnico je torej ohranjen. Izpuščen pa je vsaj tako pomemben del starši zapustijo otroka. Dinamika med družinskimi člani je drugačna, šibkejša kot v ’izvirniku’, a zgodba teče s pomočjo glasbe, dodatnih likov in zadovolji večino gledalcev. Opero izvajajo še danes (na premieri je na primer dirigiral Richard Strauss), po več kot stoletju, uprizorjena je po vsem svetu in prevedena v več jezikov.

Če nanjo gledamo kot na učno-vzgojno-terapevtski pripomoček, predstavlja rešitev za strah pred gozdom, neznanim, pošastnim in nadnaravnim, ne pa tudi strahu pred izdajo s strani najbližjih. To vsekakor Janku in Metki vzame del moči, a tako prilagojena pravljica vseeno še veliko nudi.

Obuti maček kot opozorilna zgodba

Edgar Behne (o njem uporabnih podatkov nisem našel, vsekakor je živel v 19. stoletju) je približno hkrati priredil Perraultovo klasiko o prebrisanem in goljufivem mačku in njegovem lenobnem lastniku, ki se s pomočjo laži, groženj in prilizovanja bliskovito povzpneta po družbeni lestvici.
Behne obdrži izhodiščno točko mlinarjevo smrt, a že takoj obrne situacijo. Starejša sinova sta dediščino pripravljena deliti, a mlajši bi se raje zafrkaval z mačkom kot delal. Zato ju prepriča, da ga izplačata in pridobljeni denar kmalu zapravi. Nato se z mačkom na različne moralno sporne načine poskušata znajti, a ju v nekem trenutku obtožijo coprništva, kar ju zelo približa smrti.

Obuti maček je za zločine kaznovan.
Obuti maček je za zločine kaznovan.

Tej se sicer izogneta, a njun ugled je vseeno uničen in zgodbo končata kot poraženca na obrobju družbe. Prireditelj zgodbe očitno s sporočilom Perraultove sicer posmehljve in s samokritiko prežete pravljice ni bil zadovoljen. Hotel je sporočiti, da se zločin ne izplača, da je treba za napredek delati, ne goljufati, in da vsakega lumpa doleti kazen.
Vse to je iz zgodbe jasno, vendar zgodba ni všečna, v njej ni lika, ki bi ga občinstvo vzelo za svojega, tudi ni za Perraulta tako značilne zafrkljivosti, zato Behnejevega Obutega mačka danes la redko kdo pozna.

Rdeča kapica kot didaktična slikanica v verzih

Lydia L. Very (1823‒1901) je znano zgodbo o Rdeči kapici izrabila predvsem za poduk mladim: vedno moramo poslušati svoje starše. Ker deklica v njeni zgodbi ni poslušala matere, ampak se je ustavila na poti in klepetala z neznancem, se je z njim znašla v postelji, kjer bi jo gotovo doletelo kaj strašnega, če je ne bi tik pred zdajci rešil lovec.
Vse lepo in prav, otroci naj bi zares ubogali starše, a vsak, ki se je kdaj znašel v vlogi starša ali otroka ali opazovalca tega vedno zanimivega odnosa, zelo dobro ve, da je odraščanje premikanje mej, da otroci v nekem trenutku začnejo dvomiti v starševsko avtoriteto, in da prej ali slej vsak naredi napako, pa naj bo to oče ali mati ali otrok.

Rdeča kapica kot zgolj svarilo je dolgočasna in neučinkovita.
Rdeča kapica kot zgolj svarilo je dolgočasna in neučinkovita.

Če Grimmova Rdeča kapica ob svarilnem prinaša še tolažilno sporočilo, za to različico tega ne moremo trditi. Lydia Very preveč učiteljsko žuga s prstom in trdi, da ’tako mora biti, ker je ona tako rekla in konec debate’. Zato zgodba izzveni v prazno, brata Grimm pa sta še vedno nesporni zvezdi svetovnega formata.

Zaključek

Smo iz predstavljenih primerov kaj ugotovili? Da smo ljudje skozi vso zgodovino prilagajali pravljice, včasih bolj, drugič manj uspešno, je najbrž nesporno. Da se bo med občinstvom vedno našel kdo, ki bo s povedanim, zapisanim ali drugače predstavljenim nezadovoljen, prav tako.
Nekateri otroci bodo tako ob moji različici Sneguljčice za zgoščenko, kjer je mačeha na koncu le pozelenela od zavisti, po pravici razočarani, saj pričakujejo, da bo zlobnica na koncu v razbeljenih čevljih plesala do bridke smrti. Drugi se bodo že ob omembi volka v Rdeči kapici začeli držati na jok. Zato je vloga staršev (starih staršev, drugih družinskih članov in prijateljev) toliko pomembnejša. Tega, da otroci ne bi prišli v stik z ’neprimerno’ vsebino, ne moremo preprečiti. Če hočemo poskrbeti, da odrasejo, že ne.
Lahko pa otrokov razvoj spremljamo dovolj podrobno, da se bo otrok ob tej vsebini, naj bo še tako neprimerna, primerno odzval. Zato otrokom berimo pravljice in jim povejmo, da vsaka obstaja v nešteto različicah. Da v življenju ni le ene resnice. Da svoje zgodbe, kljub različnemu priboru, s katerim se rodimo, pišemo predvsem sami.
Če vzgojo zaupamo le velikim sistemom, kjer se ljudje le težko ločijo od računovodskih postavk, nam razočaranje ne uide. Če torej parafraziram pomagaj si sam in sistem ti bo pomagal.

Vsi uporabljeni slikovni viri so v javni lasti:

https://yesterdaysdream.hatenablog.com/entry/2019/01/27/035649/

https://just4fairytales.blogspot.com/2019/01/otto-bohler.html/

http://artyoushouldknow.canalblog.com/archives/2019/01/28/37057649.html/

https://goodstuffonly.joomla.com/8-picture-book/5-the-new-puss-in-boots-by-edgar-behne/

https://pravljice.wordpress.com/2017/07/29/se-ena-razlicica-rdece-kapice-in-zakaj-mi-ni-vsec/