Čeprav pravljicam radi dajemo poganske korenine, v njih brez težav najdemo tudi ogromno skupnega s krščanskimi verovanji. To niti ni presenetljivo, saj mnoge pravljice črpajo motive iz časa pred našim štetjem (tudi takrat so se ljudje zaljubljali, umirali, hlepeli po lepšem življenju), kot literarna zvrst pa so seveda nastale šele v 17. stoletju, ko je bilo krščanstvo v Evropi že dolgo prevladujoča vera.

Ena bistvenih predpostavk krščanstva je motiv vstajenja od mrtvih, ki ga najdemo tudi v drugih verah. Ampak za tokrat se omejimo le na motiv ponovnega rojstva, ki ga poskusimo povezati z največjim krščanskim praznikom – Veliko nočjo.

Sneguljčica mora umreti, da lahko zares zaživi (Theo Hosemann)
Sneguljčica mora umreti, da lahko zares zaživi (Theo Hosemann)

Kar živi, mora umreti, a smrt ni trajna

Ljudje smo že od nekdaj opazovali spremembe v naravi. Sončni zahod je razumljivo povzročal skrbi, sončni vzhod, nasprotno, olajšanje. Zgodbe o zlobnem volku, ki zvečer pogoltne sonce in ponovnem rojstvu sonca naslednje jutro, so bile le ena od mogočih razlag za spremembe, ki jih je še danes na primer težko razložiti majhnim otrokom.

Sonce je eden najpomembnejših simbolov, tudi na zastavah
Sonce je eden najpomembnejših simbolov, tudi na zastavah

Potem so tu letni časi. Spomladi vse poganja, raste, se množi in nato poleti in jeseni obrodi. Pozimi, nasprotno, vse odmira, listje odpada, večina živali izgine (selivke odletijo, nekatere živali hibernirajo, številne, na primer žuželke, preprosto pomrejo), svet, posebej, ko ga prekrije sneg, se zdi mrtev. A spomladi se življenje vrne v bolj ali manj enaki obliki.

Nazadnje so tu cikli ljudi. Kdor se rodi, umre. Če gre vse po načrtih, vmes odraste in ima svoje potomce, kar zagotavlja ponavljanje človeškega življenjskega cikla. Toda rojeni človek ni isti, kot umrli. Zato na pomoč spet pridejo zgodbe o duhovih, ki zapustijo staro, izrabljeno telo, kot življenjska sila na videz s prihodom zime zapusti drevo.

Tako kot se življenje spomladi vrne v drevo, se lahko duh umrle osebe ponovno pojavi v novorojenčku. Tolažilno, a ne ravno prepričljivo, saj otrok kljub morebitni podobnosti z umrlo osebo, nima njenih spominov in znanj. Zato je domišljijo toliko bolj burkala možnost, da bi se vrnil kar umrli, bolj ali manj tak, kot je bil pred smrtjo.

Vstopijo pravljice

Kako zelo prisotna je smrt v klasičnih pravljicah, radi pozabimo. Pa vendar se številne začnejo z umirajočim kraljem ali materjo, ki umre ob porodu. Če umrli kralji svoje življenje simbolično nadaljujejo prek svojih potomcev in umrle matere kot nekakšni angeli varuhi ali dobre vile (pomislimo na Grimmovo Pepelko), pomislimo tudi na pravljice, kjer umre kar glavni junak ali junakinja.

Stoletno spanje v Trnuljčici lahko razumemo kot simbolno smrt (Georg van Caspel)
Stoletno spanje v Trnuljčici lahko razumemo kot simbolno smrt (Georg van Caspel)

Takšne primere najdemo kar med najslavnejšimi pravljicami. Rdečo kapico folkloristi radi razlagajo kot zgodbo o ponovnem rojstvu sonca. Pri tem jih podpirata tako simbolika rdeče barve, barve sonca ob vzhodu in zahodu kot simbolika volka, ki prinaša smrt, a je lahko tudi svojevrstni zaščitnik.

Toda kristjani lahko v Rdeči kapici prepoznajo tudi prilagojeno zgodbo o Jezusovem ponovnem rojstvu. Zlo uniči dobro, a nato pride lovec in zlo umre, dobro pa se ponovno pojavi. Da je dobro sprva naivno, nedolžno in nemočno, po smrti kot najmočnejši možni slabi izkušnji pa odraslo, zrelo in sposobno za samostojno življenje, je dodaten plus dobri zgodbi. Vsi imamo radi idejo o ponovnem rojstvu in možnosti večnega življenja, kot imamo vsi radi Rdečo kapico.

Pri Sneguljčici je podobno. Dekle umre, krivo je zlo, v veliko pomoč je njena naivnost in nedolžnost. Toda mimo pride odrešitelj in jabolko (tako pogosto upodobljeno kot prepovedani sadež, čeprav besedilo Biblije vrste sadja, ki ga kača ponudi Evi in Adamu, nikjer ne poimenuje) naenkrat ne zapira več dihalnih poti. Sneguljčica je spet med živimi. Še več. Ker ima zdaj za seboj najmočnejšo mogočo slabo izkušnjo, je pripravljena za poroko.

Kaj pa Trnuljčica? Takoj po rojstvu ji zlobna vila nameni smrt in le čarovnija obdobo spremeni v stoletni spanec. Kar, roko na srce, ni dosti boljše. Ker pa s Trnuljčico zaspijo tudi vsi, ki jih pozna, se dejansko njen spanec ne razlikuje bistveno od navadnega popoldanskega dremeža. Kljub temu vemo, da je bila simbolno mrtva, saj se ob prebujenju, oziroma ponovnem rojstvu, njeno življenje vendarle povsem spremeni. Poslovi se od staršev, zapusti staro življenje in odide z novim življenjskm sopotnikom.

Velika noč je polna simbolov ponovnega rojstva (Fritz Hildebrandt)
Velika noč je polna simbolov ponovnega rojstva (Fritz Hildebrandt)

Velika noč je bogata s simboli, naj bodo to jajca, ki z obliko in vsebino ponazarjajo neskončnost in ponavljanje, zajci kot izjemno plodovite živali, cvetoče vejice kot simbol novega življenja, ali kaj drugega. Prav vse lahko najdemo v pravljicah, vključno s košarico, kot simbolom obilja, ki jo Rdeča kapica (mladost) nese babici (starost).

Pomislimo le na barve, ki jih spoznamo že na začetku Sneguljčice: bela za dan ali življenje, črna za noč ali smrt, rdeča za sonce ali kri. Ali na vrtnice s trnjem kot dva nasprotna pola življenja, ki obrastejo grad Trnuljčice. Ali cvetje, ki ga Rdeča kapica nabira na poti k babici.

Da ne bomo omejeni le na te tri pravljice, se spomnimo še na prizore iz nekaterih drugih:

  • pri Špicparkeljcu mlinarjeva hči simbolno zamenja življenje nerojenega otroka za svoje, a nato prelisiči Špicparkeljca, ki mora nato v zameno za življenje malega princa umreti sam,
  • Aladin ostane ujet pod zemljo, obsojen na smrt, a ga višja sila (duh prstana) reši in ponovno se simbolno pojavi med živimi,
  • v Bratec in sestrica se princesa tudi po smrti še vrača k otroku in bratu, spremenjenemu v srnjaka,
  • na grobu Pepelkine mame zrase drevo, ki posreduje med svetom živih in mrtvih,
  • najmlajši sin iz Zlate ptice umre, a ga volk polije z živo vodo (ne pozabimo na simbolni pomen posvečene vode v krščanstvu) in fant se lahko vrne.

So bile prej pravljice ali biblijske zgodbe?

Če gledamo strogo literarno, so pravljice bistveno mlajše. Krščanske motive in simbole so zapisovalci, ki so bili tudi sami kristjani, pogosto vpletli ne glede na izvirno besedilo, ki so ga morda zapisali po ljudskem izročilu (tisti, ki so dejansko šli med ljudstvo, večina najbolj znanih pač ne). Motiv ponovnega rojstva ali vstajenja od mrtvih pa je zagotovo veliko starejši od obeh.

Ko boste torej naslednjič brali pravljice, boste lahko odkrili eno plast več.

Vsi uporabljeni slikovni viri so v javni lasti:

https://cutt.ly/ex64BTR

https://reallycoolblog4you.blogspot.com/2013/04/country-flags-all-free.html

https://ameblo.jp/greatoldbooks/entry-12819023558.html

https://slikanice.blogspot.com/2021/03/velikonocne-voscilnice.html