Poletne počitnice že od nekdaj slovijo kot najprimernejši čas za branje tiste edine knjige, ki jo vsakemu med nami pripisuje statistika. Ker je zaradi omejenega časa in ogromnega števila naslovov, ki so nam na voljo, še toliko pomembneje dobro izbrati, bom v nadaljevanju nanizal nekaj idej, povezanih z meni najljubšo temo ‒ pravljicami.

Posebna zel (Blanche McManus)

Ste jih že prebrali?

Če v vaši bralski izobrazbi zijajo luknje, velja začeti z ogrodjem: Grimmove, Andersenove in Perraultove pravljice zaokrožimo s 1001 nočjo in se za vajo s prijateljem pogovorimo o podobnostih in razlikah. Pozor ‒ v spremnih besedah je na voljo veliko zanimivih iztočnic.

Zelo zanimivo je tudi primerjati že znano pravljico, prebrano pri tridesetih, štiridesetih ali petdesetih, z našim spominom nanjo, ko smo jo nazadnje slišali (brali), na primer pri sedmih, desetih ali dvanajstih.

Andersenove pravljice (Dugald Stewart Walker)

Še ena zanimiva primerjava je primerjava določene pravljice same s seboj, a v različnih izvedbah. Na primer Pepelka ali Trnuljčica pri Perraultu in Grimmih. Ali Žabji kralj v prvi in sedmi Grimmovi izdaji. Ali nekaterih Andersenovih pravljic z ’izvirniki’ (ali vsaj že prej znanimi in zapisanimi zgodbami), po katerih jih je povzel.

Razširimo obzorja

Ko imamo železni repertoar pod streho, ga lahko razširimo z manj znanimi, a nikakor ne nujno manj zanimivimi avtorji in zbiralci. Gospa d’Aulnoy je že nekaj časa na voljo tudi v slovenskem prevodu. Čeprav lahko njenim pravljicam očitamo šibkejšo dramaturgijo, jih odlikujejo bujna domišljija, izbran jezik in zanimiv pripovedni slog.

Ne pozabimo na Oscarja Wilda, ki je, razočaran nad ponudbo pravljic, za svoja sinova sklenil kar sam napisati ’nekaj primernega’. Čeprav je podpisal le devet pravljic, so vse vredne branja (konec koncev jih je tudi Perrault podpisal le enajst), izstopajo pa po temačnejših tonih in jedkem humorju.

Nedavno sem odkril še Franza Xaverja Schonwertha, sodobnika Grimov, ki je v nasprotju z najslavnejšima pravljičarjema svoje materiale zbiral z namenom ohranitve in ne s ciljem združevanja naroda. V marsičem so podobne nam že znanim, a ponujajo tudi precej presenečenj, ob katerih se lahko kar pošteno zamislimo. Njegova zbirka je prav tako že prevedena.

Kalif Strk (Carl Offterdinger)

Enako velja za Williama Hauffa, izjemno plodovitega ustvarjalca, ki se je napajal predvsem v 1001 noči, a žal umrl premlad, da bi v literatni zgodovini pustil večjo sled.

Vendar na noben način ne ostanimo le pri zbirkah, omejenih na Evropo. Na policah so namreč na voljo številne pravljice, s katerimi lahko prepotujemo celotno Zemeljsko oblo, po dolgem in počez. Po več primerkov zanimivih zbirk najdemo za vsako celino in prav zabavno je delati primerjave Pepelk v Afriki, Aziji, Avstraliji in Južni ameriki z nam najbolj znano Disneyjevo, ki je bila seveda povzeta po Perraultovi (z bučo in steklenimi čeveljci).

Ne pozabimo na klasike

Če spotoma opazimo, da smo iz takšnih ali drugačnih razlogov izpustili kakšno zares pomembno zgodbo za otroke, jo le vzemimo v roke. Ste na primer sploh prebrali Collodijevega Ostržka? Ali Barriejevega Petra Pana? Kaj pa Hoffmannove pripovedke? Tudi če ste jih, je branje dobre zgodbe pri drugi starosti, z drugimi izkušnjami, popolnoma novo doživetje.

Ostržek (Frederick Richardson)

Naredimo korak vstran in se ozrimo naokrog

Ker že Grimmove pravljice v resnici v več kot polovici primerov sploh niso pravljice, je prav, da posežemo še po drugih sorodnih literarnih zvrsteh. Najprej se seveda ponudijo basni, ki sicer praviloma igrajo na bolj vzgojno noto, a jih prav tako bogati zanimivo ozadje.

Ste na primer vedeli, da Ezop morda sploh ni nikoli živel, zagotovo pa ni nikoli zapisal nobene izmed ’svojih’ basni?

Volk in jagnje (Jean-Baptiste Oudry)

Verjamete, da neusmiljeni konec znane basni o čričku in mravlji ni dal miru stotinam ustvarjalcev, ki so tako v literaturi kot drugih umetniških medijih isto zgodbo predstavili na svoj, izviren, običajno kritičen in vedno izzivalen način?

Veste, da je La Fontaine spisal več kot ducat knjig basni, med katerimi ni niti ene izvirne, a so zaradi njegove besedne spretnosti in duhovitih podtonov to verjetno celo najboljše basni vseh časov?

Pa to, da je za celo knjigo basni nabral celo sam Leonardo da Vinci?

Bi radi vedeli še več?

Pravljice so tema, ki vedno znova vznemirja, zato je o njih napisanih kar precej teorij. Vsaka je po svoje zanimiva, zato lahko priporočim, da posežete še po kakšni tovrstni knjigi. Čeprav pri večini, ki so se vsaj malce lotili teorije pravljice, Bettelheimova Raba čudežnega velja za alfo in omego, je to knjiga, s katero velja predvsem začeti.

Ne toliko zato, ker bi bila tako dobra (v njej je veliko napak) ali izvirna (praktično vse je prepisano iz že prej objavljenih virov), ampak zaradi ’Vau!’ učinka, ki ga ima na začetnike na tem področju. Precej več uporabnega znanja boste gotovo odnesli od branja del Jacka Zipesa ali Marie Tatar, katerih dela je na srečo mogoče dobiti tudi pri nas.

Aladin in čudežna svetilka (Virginia Frances Sterrett)

Če niso na voljo v slovenščini, z angleščino pa niste najbolj domači, so nekatere knjige in članki dostopni še v nemškem, francoskem, italijanskem in madžarskem jeziku.

Uživajte torej v pravljicah, ki jih lahko spoznavate v globino in širino, a se jih zlepa ni mogoče naveličati. Bogatile bodo vas in vaše potomce, le s polic jih je treba vzeti!

Vsi uporabljeni slikovni materiali so v javni lasti.

Viri:

https://past-tense.blog.hu/2019/06/11/vintage_calendar_with_pictures_by_blanche_mcmanus

https://yesterdaysdream.hatenablog.com/entry/2019/05/19/042359

https://pravljice.wordpress.com/2018/04/30/wilhelm-hauff-pravljice/

https://just4fairytales.blogspot.com/2013/04/frederick-richardson.html

http://reallycoolblog4you.blogspot.com/2019/01/wolf-and-lamb.html

https://manyinterestingfacts.wordpress.com/2012/10/08/1001-night