Med počitnicami je več časa, da se posvetimo področjem, ki nas sicer zanimajo, a med letom zanje preprosto zmanjka časa. Če bi radi več izvedeli o pravljicah, torej julij in avgust ponujata priložnost nadomestiti zamujeno.

Marsikdo si ravno med poletnimi počitnicami vzame čas za branje, ki mu ga sicer vedno zmanjkuje. Foto: Radio Maribor/Irena Kodrič Cizerl
Marsikdo si ravno med poletnimi počitnicami vzame čas za branje, ki mu ga sicer vedno zmanjkuje. Foto: Radio Maribor/Irena Kodrič Cizerl

Širimo si obzorja

Nič ni narobe, če odrasli preberemo kako pravljico. Razmislek o tem, kaj je prav in kaj ne, nam gotovo ne bo škodil. Otrokom in mladini sem za letošnje počitnice že pripravil seznam priporočenega branja in na njem ni niti ene knjige, ki ne bi bila primerna za odrasle.

Poleg tega, da velja znanje pravljic, slišanih v otroštvu, obnoviti že zaradi sebe, nam pride prav tudi pri pripovedovanju le-teh otrokom, nečakom, vnukom ali sosedom. Sodobni tehnologiji navkljub se (take so moje osebne izkušnje) velik delež otrok še vedno zelo dobro odzove na staro dobro pripovedovanje pravljic. Kot smo se lahko naučili pozimi, osebna komunikacija ni samoumevna in jo velja zato toliko bolj ceniti.

Ob tem gotovo lahko naredimo še kak dodaten korak in ob splošno znanih Andersenovih, Grimmovih, Perraultovih pravljicah spoznamo še dela drugih velikih pravljičarjev. Aleksander Nikolajevič Afanasjev, Marie-Catherine d'Aulnoy, Italo Calvino, Wilhelm Hauff, Božena Nemcova, Franz Xaver Schonwerth, Oscar Wilde in drugi so ustvarili zanimive zbirke, ki nihajo med poskusi zbiranja ljudske dediščine in popolnoma avtorskimi deli, privlačnimi vsaka na svoj način.

Ste vedeli, da je Andersenov Grdi raček le ena izmed njegovih številnih avtobiografij?
Ste vedeli, da je Andersenov Grdi raček le ena izmed njegovih številnih avtobiografij?

Še dalj nas v domišljijski svet popeljejo pravljice 'resnejših' avtorjev, kot so Clive Barker (Stkani svet), Hermann Hesse (Pravljice), Salman Rushdi (Harun in morje zgodb), ki so pri nas voljo tako v izvirniku kot prevodih (za Barkerja se bojim, da ga v slovenskem še ni) ali kar potrjenih mojstrov znanstvene fantastike in drugih žanrov, kot so Isaac Asimov, Ray Bradbury, Edgar Alan Poe, Dan Simmons ali Roger Zelazny.

Čeprav žanrsko branje pri nas ni na najboljšem glasu, imata prav fantastika in znanstvena fantastika veliko skupnega s pravljicami, hkrati pa so iz 'šunda', ki se je najbolj razcvetel v času velike depresije (velike gospodarske krize) –, še ena povezava z aktualnim stanjem, črpali številni romanopisci in novelisti, ki so v naslednjih desetletjih pobirali najuglednejše literarne nagrade.

Pogled v zakulisje

Vse naštete knjige (in ob vsaki boste gotovo na polici našli še vsaj eno zanimivo sosedo) so obogatene s spremnimi besedami, ki se pogosto izkažejo za presenetljivo zanimive. Poznavanje ozadja določene zgodbe in / ali avtorja nam pripoved predstavi še v drugačni luči, zaradi katere številna dela še bolj cenimo ali nas celo prepričajo, da jih preberemo še enkrat. Pravo umetnino si pač lahko ogledamo večkrat, kajne?

Ko smo že pri teoriji, se lahko poleti lotimo še teorije pravljice. Pri nas daleč najvplivnejše delo na to temo je zagotovo knjiga razvpitega Bruna Bettleheima Rabe čudežnega. Avtor si je v njej marsikaj izposodil od drugih, mnoge izmed njegovih predpostavk so popolnoma zgrešene (k sreči je tudi tu na voljo spremna beseda, ki nas na pomanjkljivosti Bettelheimovih predpostavk večkrat opozori), a vseeno gre za izjemno vplivno knjigo, ob kateri se naučimo v pravljicah videti še veliko več kot le zgodbice o dobrem in zlu.

Ko boste že ogreti, pobrskajte še za deli, ki so jih napisali Ruth Bottigheimer, Iona in Peter Opie, Maria Tatar in Jack Zipes. Našteti so ustvarili veliko zanimivega, za vse težavne stopnje, a žal ni vse na voljo v naših knjižnicah in še manj v slovenskem jeziku. Pa naj vas to ne ustavi, saj imate na voljo splet, s katerim lahko dosežete skoraj vsak kotiček tega sveta. Številni članki, na primer, so na voljo zastonj, čeprav z omejitvami.

Naslova, ki ju predlagam: archive.org in jstor.org. Na obeh je potrebna brezplačna registracija z e-poštnim naslovom.

Teorijo seveda vzemite z rezervo, saj je mogoče pravljico (velja za vse dobre zgodbe) vedno razlagati na številne načine. Folkloristi bodo videli nekaj, psihologi nekaj drugega, simbolisti se bodo usmerili spet drugam. Prav zato sem naštel več avtorjev, ki vsak po svoje odgrinjajo tenčice skrivnosti na videz preprostih pravljic, katerih recept za uspeh se skriva ravno v njihovi večplastnosti in izmuzljivosti razlage.

Trnuljčica ima številne mitološke predhodnike, v najbolj znani različici pa je najbližja odlomku iz zgodovinske ljubezenske zgodbe.
Trnuljčica ima številne mitološke predhodnike, v najbolj znani različici pa je najbližja odlomku iz zgodovinske ljubezenske zgodbe.

Tako je na primer mogoče Rdečo kapico razložiti kot večni boj med soncem in temo, jo povezati z mitom o Perzefoni in Hadu, ali celo predstaviti kot pripoved o posilstvu. Poleg tega naj vam analiziranje posamezne pravljice (verjemite, da se je mogoče že samo z relativno kratko Trnuljčico ukvarjati celo desetletje) ne vzame užitka ob branju, ker za to, kljub morebitnim skritim pomenom, ali pa ravno zaradi njih še vedno gre: odkrivajmo svet skozi zgodbe in ga občudujmo, kot ga znajo otroci.

Izkoristite torej počitnice. Spoznajte nov kraj, utrdite staro prijateljstvo, poskusite eksotično jed in preberite zanimivo knjigo. Ali več knjig. Lep pozdrav do jeseni.

Vsi uporabljeni slikovni viri so v javni lasti:

https://pravljice.wordpress.com/2017/04/29/grdi-racek-hansa-christiana-andersena/

https://grimmovepravljice.webs.com/trnuljcica