'Pokončni nismo niti takrat, ko sedimo pokončno,' piše Urban Praprotnik. Foto: MMC RTV SLO
'Pokončni nismo niti takrat, ko sedimo pokončno,' piše Urban Praprotnik. Foto: MMC RTV SLO

Zasedeni pa vse bolj zakrknemo. Zato raje čim večkrat vstanimo! Ampak kako?

O tem, kako bolje vstati, je razmišljal že Leonardo da Vinci. V svojih zvezkih, kjer je zapisoval in skiciral svoja mnoga razmišljanja in ugotovitve, je ne nazadnje razmišljal tudi o tako preprosti stvari, kot je kako vstati. Zapisal je, naj se pri vstajanju od mize držimo pokončno. In genialen kot je bil, je s tem zadel bistvo.

Sorodna novica Kaj se zgodi v možganih, ko prekinemo redno gibanje

Ko sedimo, nikakor nismo pokončni. Pokončni nismo niti takrat, ko sedimo pokončno, ker sedenje samo po sebi ni pokončno v ključnem predelu telesa − in to je v kolčnem sklepu. Zato ima vstajanje po dolgotrajnejšem sedenju prav na tem predelu ključno zagato. Pri sedenju je mišično vezivno tkivo upogibalk kolka v skrajšanem položaju. Dlje kot sedimo, krajše in bolj togo to tkivo postaja. To pa predvsem zaradi fascij, ki se sčasoma vse močneje zlepljajo med seboj. Bolečine, oziroma občutenje ranljivosti v križu, ko na primer vstanemo po dolgotrajni vožnji z avtomobilom, so pogosto posledica prav te zakrčenosti in togosti.

Mišično-vezivno tkivo se od stegnenice navzgor pripenja na prednjo zgornjo površino medenice in spredaj na ledvena vretenca. Ko vstanemo in trebušnih in zadnjičnih mišic ne aktiviramo dovolj močno, se nam zgornji del medenice in ledvena vretenca pomaknejo naprej. Kot da bi se nam temelji naše hrbtenice spredaj pogreznili. Zato smo spontano predklonjeni. Da pri tem ne pademo na nos, se nam morajo hrbtne mišice iztegovalke hrbtenice poudarjeno aktivirati.

Sorodna novica Zakaj so se fantje bolj pobrali kot dekleta?

Naše telo zna samodejno najti optimalno uravnoteženo držo, a le ko je primerno gibko v vseh glavnih sklepih. Ko pa pride do določene zakrčenosti enega predela telesa, pa naš samodejni mehanizem upravljanja s telesom ni več dovolj. Takrat napreč prihaja do kompenzacij v drugih sklepih. Zaradi teh, ko vstanemo pri zasedenem telesu, na srečo ne bomo padli na nos, a žal pri tem ne moremo govoriti o optimalni drži telesa. Zaradi te porušenosti naravne uravnoteženosti pa prihaja do tako pogostih težav z bolečinami.

Kako torej vstati?
Kot je Leonardo da Vinci zapisal, vstanimo pokončno. To pokončnost pa dosežemo z uravnoteženo in čvrstejšo postavitvijo medenice. Kako? Napnimo zadnjične mišice in stisnimo trebušne. Začutili bomo razteg mišično-vezivnega tkiva spredaj v dimljah. Zadržimo to ozaveščeno večjo aktivnost zadnjičnih in trebušnih mišic vsaj 30 sekund, ker se bo v tem času skrajšano vezivno tkivo upogibalk kolka uspelo veliko bolje raztegniti. S pokončno hojo še dodatno razgibajmo zaseden kolčni sklep. Če želimo še večji raztezni učinek, pa se postavimo v izpadni korak s čvrstim pokončnim trupom in dobrim občutkom raztezanja upogibalk kolčnega sklepa brez bolečin v ledvenem predelu.

Redno vstajajmo in ohranjajmo pokončnost telesa in počutja!

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.