Urban Praprotnik za MMC pripravlja kolumne o rekreaciji, teku, zdravi prehrani ... Foto: Osebni arhiv
Urban Praprotnik za MMC pripravlja kolumne o rekreaciji, teku, zdravi prehrani ... Foto: Osebni arhiv

Zakaj?

Na dosegu naših nog in rok imamo čudovite in sočne sadeže narave. Mi pa sedimo križem rok in nog in ob tem trpimo lakoto, smo zaradi tega vse šibkejši in nejevoljni. Nerazumno, kajne? Pa vendar se ta neumnost iz dneva v dan dogaja večini med nami v tako imenovanem razvitem svetu. Večina se nas giba premalo in imamo zaradi tega gibalno podhranjeno telo. Gibanje sodi podobno kot zrak, voda in hrana med osnovne biološke potrebe. Brez zraka je z nami v nekaj minutah konec, brez vode v nekaj dneh, brez hrane v nekaj tednih. Kdaj pa je konec z nami, če se ne gibamo?

Naši daljni predniki so se bili zaradi lakote dobesedno prisiljeni dovolj gibati. Danes pa je razdalja do napolnjenega krožnika bistveno krajša. Prav zato lakota, ki je bila mnogo tisočletji osnovna motivacija za redno gibanje, preprosto ni več primerna.

Urban Praprotnik

Nekoč je človek za poln želodec prehodil do 16 km
V paleolitskem času so ljudje, ki so se premalo gibali, bili tudi brez dovolj hrane za preživetje. Če danes rečemo, kdor ne dela, naj ne je, je bilo v pradavnini bolje reči, komur se ne ljubi stopiti po hrano, naj ne je. Da so si takrat napolnili dnevni krožnik, so morali vsak dan prehoditi in preteči nekje med 6 in 16 kilometri. Vsak dan. Zato materi naravi skozi evolucijo ni bilo treba razviti tako močnega občutka za pomankanje gibanja, kot ga je razvila za pomankanje hrane. Naši daljni predniki so se bili zaradi lakote dobesedno prisiljeni dovolj gibati. Danes pa je razdalja do napolnjenega krožnika bistveno krajša. Prav zato lakota, ki je bila mnogo tisočletji osnovna motivacija za redno gibanje, preprosto ni več primerna. V tem pogledu gre za neujemanje naših bioloških temeljev z današnjimi življenjskimi okoliščinami.

Priporočene je vsaj 20 minut hoje dnevno
S pomankanjem gibanja ne umremo tako hitro kot s pomanjkanjem hrane, a vendar hitreje, kot bi sicer. Morda pa je celo bolj ključno to, da lahko gibalno podhranjeni pričakujemo veliko več zapletov, ki nam jih prinaša starost. Te tegobe pa niso zgolj neprijetnost za posameznika, ampak s tem veliko bolj obremenjujemo tudi naše bližnje in nenazadnje tudi širšo skupnost od zdravstvenega sistema naprej. Zato je zelo smiselno, da povečamo naše vsakodnevno gibanje vsaj na 20 minut hoje. Splača se.

V angleški longitudinalni raziskavi (kliknite tukaj) na skoraj 9000 ljudeh starejših od 50 let, ki so jih spremljali šest let, so potrdili ravno to. Najslabše so odnesli tisti, ki so se premikali manj, in tudi tisti, ki so bili najprej dejavni, a so gibanje pozneje zmanjšali pod priporočljivi minimum. Tisti pa, ki so aktivnost povečali nad priporočeno vrednost oziroma so jo ohranjali na dovolj visoki ravni, so bili nagrajeni z upočasnjenim miselnim upadom, zmanjšanim tveganjem za demenco in smrtnost.

Po družinskem kosilu na sprehod
Ker nas mati narava v odraslem obdobju življenja ni opremila z močnimi občutenji gibalne lakote, je pomembno, da ne pozabimo na redno dnevno količino gibanja. Na nas je, da ustvarjamo družbo in njene navade, v kateri se preprosto ne pozabi na gibanje.

Primer: pred nekaj dnevi smo imeli družinsko kosilo za stričev rojstni dan. To je bilo srečanje treh generacij. In ko smo končali prijetno hranjenje, smo vsi skupaj šli na sproščen sprehod v naravo. Naše druženje smo tako poleg dobre hrane obogatili še s prijetnim in nadvse dobrodošlim gibanjem. Priporočam.