Urban Praprotnik za MMC pripravlja kolumne o rekreaciji, teku, zdravi prehrani ... Foto: Osebni arhiv
Urban Praprotnik za MMC pripravlja kolumne o rekreaciji, teku, zdravi prehrani ... Foto: Osebni arhiv

Zakaj bi torej sploh tratili čas in denar za ure športne vzgoje? Zakaj so nekateri prepričani celo o tem, da bi bilo dobro, da je ura športne vzgoje na urniku kar vsak dan?

Kako to, da so že pred več kot dva tisoč leti v antični Grčiji njihove gimnazije v bistvu temeljile na telesni vadbi? Ideja, da je redna gibalna vadba pomembna, je izhajala iz njihovega razumevanja močne povezanosti gibanja, izobraževanja in zdravja. Vmes je bilo dolgo obdobje srednjega veka, ko so se številne pridobitve antičnih časov izgubile, a so se z renesanso postopoma spet našle. Takrat je vrednost znanja znova dobila večjo veljavo. Z razvojem samostanov in pomena ohranjanja starih rokopisov je bila vse do razvoja tiska ključna vrlina zmožnost prepisovanja. Takrat je bilo toliko pomembneje imeti "zicleder". Samostani so na ta način tudi služili. Tako je bil pismen človek tistega časa pomemben in redek kopirni stroj. V 18. stoletju je bilo na Slovenskem na primer le okoli 3 % pismenih. Z razvojem razsvetljenstva so ugotovili, da je država bogata ne le po njenih naravnih bogastvih, ampak tudi po stopnji izobraženosti njenega prebivalstva in seveda kulture medsebojnega sodelovanja. S tem se je pomen izobraževanja razširil na celotno družbo. Šola je postala obvezna. In zanimivo, telesna vzgoja je postala del predmetnika v naših krajih že v času Avstro-Ogrske leta 1869.

Njen pomen pa je od takrat pa vse do danes iz leta v leto samo še večji in večji. Kajti vsakodnevno spontano gibanje je danes zelo omejeno, oklesteno in popolnoma nezadostno za zdrav telesni, duševni in socialni razvoj ter zdravje otrok, mladine, odraslih in starostnikov. Brez rednega gibanja smo bolni kot posamezniki in kot družba. Športna vzgoja, ki je obvezna, pa je tako rekoč edini način, da doseže vse otroke, ki prihajajo iz različnih družbenih slojev.

Tako kot se nam zdi samoumevno, da je v šolah poskrbljeno za malice in stranišča, tako bi moralo biti samoumevno, da otroci v šoli zadovoljijo tudi osnovne potrebe po rednem gibanju, in to vsak dan. Morda je bilo pred nekaj desetletji pred prihodom računalnikov in sploh pametnih telefonov čisto dobro, da je bilo redno gibanje prepuščeno predvsem popoldanskemu prostemu času in prosti igri. A romantiziranje tistih časov, ko smo plezali po drevesih in zgražanje nad današnjo leno mladino, ne bosta naredila premika na bolje. Čas, v katerem živimo, otroke preprosto ropa prostega gibanja. Če nismo obkroženi z ljudmi, ki jim gibanje pomeni način druženja, ali pa imamo sicer visoko samodisciplino, smo oropani tudi odrasli.

Lovilci pozornosti in s tem časa, ki ga imamo vsak dan, so zelo močni. Zato je razmišljanje, da otroci v šoli potrebujejo šport vsak dan, zelo na mestu. Zaradi gibanja bodo ne le mirneje sedeli in imeli izboljšano pozornost, njihovi možgani bodo delovali prožneje in ustvarjalneje. Šport je v šolah zelo dobra naložba časa in denarja, ker utrjuje temelje zdravja in družbene povezanosti.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.