Picasso nam pove, da v težnji po doseganju visokih umetniških rezultatov ni nič vnaprej določenega. Človek se postavi pred platno in začne vsakič znova iz ničle. Seveda so parametri, po katerih bo človek morda v nadaljevanju proizvedel mojstrovino, v tega človeka vgrajeni, vgrajenega je tudi veliko potrebnega znanja in spretnosti. Pa vendar: v izhodišču je stanje niča.

Kje so stične točke znanosti in umetnosti

Komplementarna temu je proizvodnja del iz območja zabavnih, trivialnih umetniških žanrov. Ustvarjalec, ki deluje na teh področjih, ve, kaj hoče narediti, pa se potem tega 'kaj' vseeno loti. Ima torej idejo ali ideje. V nadaljevanju poišče metode, medije in sredstva, s katerimi to idejo prepelje v neki medij ali medije. Skrivnosti ustvarjanja ni, ustvarjanja sploh ni. Izdelki iz tega območja so ontološko pravzaprav odveč, saj so tavtološki: ustvarjalec lahko svojo 'idejo' zgolj opiše, rezultati so ogleda praviloma nevredni.

Gre za žanrsko, trivialno umetnost. Podobno tudi v glasbi obstaja širok razpon trivialnih žanrov, ki segajo od ljudske in pop glasbe na eni strani do alternativne glasbe na drugi strani. Da ne bo nesporazuma: v območju žanrov seveda naletite na presežke. Pa vseeno: govorimo o trivialnih glasbenih oblikah, ki temeljijo na preprostih, vnaprej določenih vzorcih in pravilih.

Sorodna novica Presek med znanostjo in umetnostjo: intermedijski umetniki so tudi znanstveniki

V območje trivialnih žanrov sodi tudi tako imenovana hibridna umetnost, bioumetnost in njene izpeljanke. Ustvarjalci, ki delujejo na teh področjih, obdelujejo spoznanja s področja trdih znanosti v banalnih izpeljavah pogosto skozi nove medije. Zvečine prihajajo iz širokega območja vizualnih umetnosti, kjer niso realizirali ničesar. V nadaljevanju svoje komplekse in nerazumevanje same narave umetnosti zdravijo z 'ukvarjanjem' s 'pravimi' znanostmi. Ob tem praviloma zmešajo ogromno intelektualne megle.

Špela Petrič je poseben primer, saj je študirala trdo znanost – biologijo. Ampak iz njenega dela in pogovora z njo je mogoče sklepati, da narave umetnosti (umetnosti v najvišji legi, da ne bo nesporazuma) in njene funkcije ne razume. Umetnost (v najvišji legi) je niti ne zanima. Prav tako narave in funkcije umetnosti ne razumejo 'profesorji' na preštevilnih 'šolah za umetnost' po svetu. Eno takih šol je, kot kaže, Petričeva obiskovala v Bruslju.

Iz pogovora s Špelo Petrič (in nekaterih drugih podatkov) pa sklepam tudi tole: Petričeva spada v samo diamantno konico kognitivne elite (na pamet bi rekel, da bi na resnem IQ-testu nabrala okroglo 150 točk) in se tako zdi, da zapravlja čas s produkcijo sicer žanrsko presežnih del – pa vseeno le bolj ali manj zabavnih domislic.

Nekaterim visoko inteligentnim ljudem nekoč postane ukvarjanje z zgolj zabavnimi vsebinami dolgočasno. Špela Petrič spada v vrhunsko raziskovalno institucijo, kjer se bo ukvarjala z vrhunsko znanostjo.


Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.