Največ pozornosti med njegovimi deli je bila v zadnjih letih deležna streha nad arheološkimi ostanki cerkvice sv. Mihaela na Otoku pri Dobravi. Foto: Arrea
Največ pozornosti med njegovimi deli je bila v zadnjih letih deležna streha nad arheološkimi ostanki cerkvice sv. Mihaela na Otoku pri Dobravi. Foto: Arrea

Jugovčev opus sega od stanovanjskih do javnih stavb in tudi prenov. "Njegova arhitektura je inventivna – na področju koncepta, konstrukcije in detajla. Njegova hiše se odzivajo na urbani kontekst ali naravo, zgrajene so iz naravnih materialov – lesa, betona ali opeke," opisuje arhitektka Maruša Zorec z ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Leta 2001 je izdala publikacijo Oton Jugovec – arhitekt in pripravila razstavo o njegovem delu v Cankarjevem domu.

Med njegovimi deli je po njenih besedah mogoče posebno izpostaviti Nuklearni inštitut v Podgorici (1960-66), za katerega je prejel Nagrado Prešernovega sklada, hiško ob Rimskem zidu na Mirju v Ljubljani (1960-63), stanovanjsko sosesko Selo ob Zaloški v Ljubljani (1965-69), prenovo cerkve v Retečah (1970-74), počitniški hišici v Zasipu (1972-73), streho nad arheološkimi ostanki cerkvice sv. Mihaela na Otoku pri Dobravi (1973), Kulturni dom Španski borci v Ljubljani (1979-81) in večnamenski objekt Baze 20 v Kočevskem rogu (1986-88).

Oton Jugovec (1921-1987). Foto: Arrea
Oton Jugovec (1921-1987). Foto: Arrea

Kot opisuje Maruša Zorec, je bilo njegovo življenje razgibano in zanimivo. Po vrnitvi iz partizanov je po vojni študiral arhitekturo v Pragi, študij pa dokončal v Ljubljani. V seminarju profesorja Edvarda Ravnikarja, osrednje osebnosti na področju arhitekture druge polovice dvajsetega stoletja, "je v petdesetih letih odraslo veliko število naših pomembnih arhitektov, ki so ustvarjali izjemno, v svetu prepoznano in spoštovano arhitekturo 60 in 70. let 20. stoletja pri nas." Med njimi so bili Savin Sever, Milan Mihelič, Stanko Kristl, Oton Jugovec, Svetozar Križaj, Miloš Bonča in vrsta drugih.

Največ pozornosti med njegovimi deli je bila v zadnjih letih deležna streha nad arheološkimi ostanki cerkvice sv. Mihaela na Otoku pri Dobravi, kot del arheološke prezentacije nekdanjega naselja Gutenwerth ob reki Krki. "Streha je preprost, a obenem izjemno kompleksen objekt, ki ponuja številne možne interpretacije in je navdih današnjim generacijam arhitektov pri nas in tudi v tujini," še pravi arhitektka.

"Ta mala arhitektura je najlepši manifest poetike slovenskega jezika, ki govori o tem, da je prostor lahko tudi prostost, svoboda." Foto: Arrea

Stoji le na dveh stebrih med arheološkimi ostanki zidov cerkvice sv. Mihaela. Drzna in inventivna lesena konstrukcija omogoča, da obe s slamo kriti strešni ploskvi, dobesedno lebdita nad pokrajino. "Streha je hommage lesenemu kozolcu in naši tradiciji, ki je ne posnema, ampak jo s sodobno zasnovo prevrednoti v umetniško delo našega časa."

"Pogled v horizont je popolnoma odprt"
Zasnova lebdeče strehe po besedah Maruše Zorec omogoča, da krajina teče skozi objekt, pogled v horizont je popolnoma odprt. "Ta mala arhitektura je najlepši manifest poetike slovenskega jezika, ki govori o tem, da je prostor lahko tudi prostost, svoboda."

Ta streha je sčasoma postala mala ikona slovenske arhitekture, pogosto jo citirajo v tuji literaturi, obiskujejo jo domači in tuji arhitekti, študenti in ljubitelji arhitekture. Danes je prepoznana kot objekt, "ki povezuje tradicijo in invencijo, preteklost in naš sodobni čas."

Leta 1984 je dobil Prešernovo nagrado za dosežke v arhitekturi,
Sklad arhitekta Jožeta Plečnika pa mu je leta 1979 podelil Plečnikovo nagrado "za izkazan ustvarjalni odnos do arhitekturnih nalog in trajno kulturno-oblikovalsko razsežnost njegovih stvaritev, reaktorska zgradba v Podgorici, stanovanje v četrti na Zaloški cesti v Ljubljani, počitniške hišice na Bledu, itd."

O Jugovčevem delu je bil posnet dokumentarni film Amirja Muratovića.