Od petka bo v Plečnikovi hiši na ogled nova razstava z naslovom France Tomažič: Prvi diplomant Plečnikove šole v Ljubljani, ki osvetljuje življenje in delo pionirja funkcionalizma na Slovenskem, ki je bil učenec in asistent Jožeta Plečnika, pozneje pa je stopil na samostojno pot. Tomažič se sicer podpisuje pod arhitekturo najpomembnejših funkcionalističnih stavb v Ljubljani, Vile Oblak in Vile Grivec.

Večina gradiva z razstave, tj. Tomažičeva študijska in diplomska mapa, njegova pisma Plečniku, njegov tehnični dnevnik iz let 1933–1937, darilo študentov za Plečnikov 50. rojstni dan, je na tokratni razstavi javnosti prikazanega prvič.

Razstava je plod sodelovanja kustosinje Ane Porok iz Plečnikove hiše in mlade umetnostne zgodovinarke Ines Žganec, ki je opus arhitekta Franceta Tomažiča raziskovala za svojo magistrsko nalogo na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.

Ines Žganec je pri svojem raziskovanju Tomažiča izpostavila ne le kot Plečnikovega asistenta, temveč predvsem kot samosvojega pionirja, ki se je v svojem arhitekturnem snovanju primarno oziral na človeka in izhajal iz njegovih praktičnih potreb, kar se kaže tako v njegovih delih kot tudi v člankih, ki jih je objavljal, ter v njegovih intimnih pismih, ki jih je mogoče videti na razstavi.

"Za Franceta Tomažiča je arhitektura orodje, ki pomaga pri izboljšanju človekovega življenja. Arhitektura je tista, ki se podreja človeku, in ne obratno, pri čemer Tomažič sledi takratnemu dogajanju v Jugoslaviji, Evropi in svetu. To je bila skorajda antiteza Plečnikovemu prepričanju," je dejala.

"Tomažičevi vili Grivec in Oblak sta vrhunska primera arhitekture funkcionalizma pri nas, arhitekt Tomažič pa je premalo cenjen ustvarjalec," dodaja Ana Porok.

Tomažič kot Plečnikov izbranec in sodelavec

Plečnik je od leta 1921 poučeval arhitekturo na takrat novoustanovljenem Oddelku za arhitekturo na Tehnični fakulteti Univerze v Ljubljani.

Tomažič je pod mentorstvom Plečnika diplomiral 7. julija 1924, že jeseni pa je bil imenovan za njegovega prvega asistenta. Plečnik je gotovo cenil pridnost in znanje, ki ju je spremljal ob Tomažičevem marljivem, organiziranem in natančnem delu v seminarju.

Ves čas študija je bil Tomažič povezovalna nit med profesorjem in drugimi študenti. Profesor in študent sta izhajala tudi iz podobnega okolja: Tomažičev brat Ivan je bil duhovnik in dober znanec Plečnikovega brata Andreja. Celo Tomažičev oče, ki je bil obrtnik lesne stroke, je imel enako izobrazbo kot Plečnikov.

Različni projekti po Ljubljani
Ko je Plečnik začel prejemati zunanja naročila, so učenci dobili možnost dela pri različnih projektih, v Tomažičevem primeru je bila to Zbornica za trgovino, obrt in industrijo – današnje Ustavno sodišče RS.

Na napisni plošči v vhodni avli stavbe je Tomažič celo naveden kot arhitekt prezidave in adaptacije zbornice, čeprav je bila idejna rešitev nedvomno Plečnikova. S tem napisom se je hotel Plečnik Tomažiču zahvaliti za predanost pri nadziranju izvajanja projektov v Sloveniji, saj je bil Plečnik v teh letih pogosto odsoten zaradi prenove Praškega gradu.

Zanimivo je tudi, da je Tomažič med profesorjevimi pogostimi obiski Prage do dokončanja del leta 1925 vodil gradnjo okroglega prizidka mojstrovega lastnega doma v Trnovem.

Pomembnejši predmeti z razstave
Prek javno prvič razstavljene Tomažičeve študijske mape, ki jo hranijo v Plečnikovi zbirki MGML, je mogoče slediti nalogam, ki so jih študentje dobivali od Plečnika, hkrati pa so to prvi viri, kjer vidimo Tomažičevo spretnost pri risanju in projektiranju.

Na razstavi zasluži posebno pozornost predmet, ki ga hranijo v Plečnikovi hiši: Plečnikov 50. rojstni dan so namreč študenti prve generacije Oddelka za arhitekturo v Ljubljani leta 1922 počastili s posebnim darilom – posrebreno škatlo za cigarete z njihovimi podpisi.

Tomažičeva pisma Plečniku iz zbirke MGML pričajo o tem, kako vestno je profesorju v Prago poročal o napredku pri projektih, ki so potekali v Sloveniji, in o vzdušju na šoli. Tomažičeva pisma kolegu arhitektu Dušanu Grabrijanu iz let 1931–1936, hranjena v zbirki MAO, pa kažejo kritično razmišljanje intelektualca o razmerah v slovenski arhitekturi in družbi.

Pravica do prostora
Tomažič je v tridesetih letih izjavil, da sledi modernemu, evropskemu "zeitgeistu", pri snovanju gleda v prihodnost, ne v preteklost. Projekte načrtuje za trenutne in prihodnje potrebe modernega človeka, je poudaril.

Uveljavljal je tehnične, statične in gradbene novosti, pri čemer je kazal tudi socialno noto in družbeno ozaveščenost ter prepričanje, da ima vsak posameznik ne glede na družbeni stan pravico do prostora, ki ponuja vse potrebno za udobno bivanje.

V povezovanju z naravo je videl potenciral za odpiranje prostora navzven in osvobajanje pretirane dekoracije. Stavbe je razumel kot prostor, ki ima praktično funkcijo. Tomažič je po letu 1930 kot privrženec novih arhitekturnih tokov postal pobudnik ustanovitve Kluba arhitektov, ki se je povezal z zagrebškimi in beograjskimi kolegi.

Samostojna pot
Tomažičevo zanimanje za moderno arhitekturo se je stopnjevalo že med študijem in službovanjem na univerzi ter doseglo vrh v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja, ko se je arhitekt v svojem samostojnem delovanju odmaknil od Plečnika in leta 1931 odprl lastni atelje. Istega leta je v Dermotovi ulici v Ljubljani končal gradnjo vrstnih hiš, ki pomenijo njegovo prvo večje lastno delo.

Kot samostojen arhitekt je v razmeroma kratkem času zasnoval več stanovanjskih vil, kjer je uporabljal prvine modernistične arhitekture. V času druge svetovne vojne Tomažič ni bil dejaven, po vojni pa je postal direktor urbanistično-gradbenega podjetja Slovenija projekt, kjer je deloval vse do šestdesetih let 20. stoletja.