Liu Cixin v mednarodnem prostoru uživa viden status, pri nas je bil – tudi za podpisanega – doslej precejšnja neznanka. Pravijo, da piše znanstvenofantastično prozo, sam pa bi pričujoči roman vendarle raje postavil v kategorijo špekulativne fikcije. Izhodišče je intrigantno in prikliče Goldingovega Gospodarja muh: eksplozija premalo oddaljene zvezde na Zemlji povzroči okvaro človeških kromosomov; v roku enega leta po prelomnem dogodku, ko smrtonosni žarki dosežejo Zemljo, bodo umrli vsi Zemljani, starejši od trinajstih let, kar hipoma poraja nevzdržno vprašanje o usodi človeštva: je predpubertetne otroke sploh mogoče pripraviti na prehod v dobo supernove, izobraziti in usposobiti v številnih veščinah, potrebnih za delovanje planeta? Kdo bo politik in kdo ekonomist? Kdo vojskovodja in zdravnik? Kdo bo upravljal elektrarne vseh sort in kdo odvažal smeti?

Pri tovrstni fikciji je predpogoj za uživanje v branju korenita "prekinitev nevere" (suspension of disbelief), sicer se bralec hitro zaplete v konflikt s komično diskrepanco med otroki in njihovo splošno razgledanostjo. Ampak aktualno družbeno politični dogodki, vezani na ZDA in Trumpovo drugo izvolitev, nam nenadoma ponudijo povsem drugačno branje; vsi kruti dogodki, ki se odvijejo v zgodnji dobi supernove (po smrti odraslih), vojne igre na Antarktiki, želja po osvajanju novih ozemelj in bombardiranje še pred časom zavezniških držav, vse te otročje igre, s katerimi se novopečeni najstniški liderji sveta ukvarjajo precej raje kot z diplomacijo ali premislekom, vse to sugerira perverzno socialno satiro, danes pa tudi povsem realno podobo geopolitike.

Doba supernove je bila prvič objavljena leta 2003, zasnovana pa kmalu po masakru na trgu Nebeškega miru; z nekaj rezerve jo lahko poimenujemo za preroško. Poglejmo: ameriški otroci iščejo nekdanjo glorijo največje demokracije na svetu, zato so pripravljeni iskati konflikte in si prisvajati nova ozemlja. "Prebuditi se mora naša speča moč", dahne eden; "prenehali smo sanjati o osvajanju sveta, novih ozemljih," nadaljuje drugi. Najprej z "igrivimi vojaškimi vajami" s pravim orožjem zakuhajo morijo za nadzor nad Antarktiko, za naslednji cilj si želijo vzeti največjega rivala … Kitajsko!

Liu spretno literarizira naivne otroške predstave o svetu, njihovo željo po igri in nepripravljenost na resne življenjske odločitve; eno ključnih spoznanj tik pred "uro prehoda", ko bodo odrasli umrli in oblast prepustili naslednikom, poda kitajski predsednik, ki v supernovi ne vidi mrtve zvezde, temveč srečno zvezdo, motiv upanja na novo stvarjenje in prenovo. S tovrstno doktrino se poigravajo predvsem kitajski otroci (ki jih Liu slika z večjo naklonjenostjo), medtem ko ameriški (njim nameni klasično militaristično retoriko) sanjajo o svobodni uporabi orožja za igro, s čimer prevzamejo tradicionalno republikansko agendo, ki bo hitro privedla do "krvave olimpijade" na južnem polu.

Doba supernove je večplastna, čeprav malce suhoparno spisana kronika prvih let "novega štetja", kjer bralec postopoma spozna, da jo v psevdodokumentarnem in male distancirajočem slogu pripoveduje eden prvih zgodovinarjev zgodnje dobe supernove. Svoje pisanje imenuje "neleposlovno leposlovje" in točno tak občutek dobi bralec med branjem Liujevega zgodnjega dela. Menda je njegova trilogija z naslovom Spomini na Zemljino preteklost mogočna in težko ponovljiva klasika. Počakajmo, če jo kdaj dočakamo v slovenščini.