Sanjaril sem, da bi se spoprijateljil z lastovko in bi se potem septembra, četrtega na primer – prav tistega dne, čisto po naključju tistega dne, ko se odprejo šolska vrata! – skupaj odpravila proti toplim krajem. Sanjaril sem, da letiva čez oceane, sanjaril, da let … Potem sem sklonil glavo in se vrnil v resničnost.

Zgornji citat je iz dela 35 kil upanja, ki je v prevodu Borisa Jukića izšel letos pri Mladinski knjigi v zbirki Odisej.